Angleška folklora verjetno ni “rodila” bolj prepoznaven lik kot je sloviti razbojnik Robin Hood, ki krade bogatim in daje revnim, pogosto pa je potretiran kot dobrosrčni odpadnik z zlatim srcem in neizmernim pogumom. Ravno zato je razumljivo, da ga filmska umetnost nikoli ni povsem odpisala in se trudi najti načine, da bi njegovo navdihujočo legendo predstavila številnim novim generacijam gledalcem. The Death of Robin Hood ni takšne vrste film; režiser in scenarist Michael Sarnoski, najbolj znan po izvrstni drami Pig, ponuja precej drugačno interpretacijo Robinovega lika, ki je močno oddaljena od njegove pričakovane herojske in moralno neoporočne drže. Sarnoskijev Robin Hood (Hugh Jackman) je ostarel razbojnik in morilec, ki na lastnih plečih nosi breme krvave preteklosti, polne umorov žensk, otrok in družin. V družbi svojega nekdanjega tovariša Malega Johna (Bill Skarsgaard) se odpravi v svojo poslednjo bitko s tolpo, ki skuša zapleniti Johnovo kmetijo in ustrahovati njuna ženo in hčerko, vendar je Robin med spopadom hudo ranjen in odpeljan v odmaknjen samostan, kjer pristane v negi mlade nune, obenem pa mora poskrbeti za Johnovo hčerko Margareth, ki je edina preživela masaker na kmetiji. The Death of Robin Hood, ki temelji na istoimenski baladi iz 17. stoletja, ni za ogled prijeten film; Sarnoski s pomočjo izrazite temačnosti, grobega realizma in zasanjanega tempa razbije ikonično podobo plemenitega razbojnika in se posveča poglobljeni karakterni študiji zločinca, ki je na stara leta zdelan, osramočen in soočen z lastno smrtnostjo. Naporno meditativno potovanje je sicer vredno ogleda že zaradi odličnih igralskih predstav (poleg Jackmana in Skarsgaarda zasije tudi Jodie Comer), izvrstne atmosfere, čudovito zastrašujoče glasbe in vizualne podobe, ki spektakel podreja boleči prizemljenosti. The Death of Robin Hood je zaradi svoje izrazite temačnosti in grobosti na trenutke sila nepopustljiv film, vendar pa ponudi prepričljivo in atmosferično rekonstrukcijo mita o razbojniku, ki ga je rodilo (in ubilo) nasilje.

Ko so se zavezniške sile 6. junija 1944 izkrcale na obali Normandije, se je pričela ena od najpomembnejših vojaških operacij vseh časov Overlord, ki je za vedno obrnila tok druge svetovne vojne in začela pisati začetek konca tedaj neuničljivega nacističnega stroja. Film Pressure skuša predstaviti ozadje omenjene operacije skozi resnično zgodbo o priznanem metereologu Jamesu Staggu, ki so ga dobrih 72 ur pred začetkom invazije poklicali v vilo ameriškega generala Dwighta D. Eisenhowerja, da bi podal svoje mnenje o tem, kako ugodne so vremenske razmere za vojaški naskok. Zgodba se na prvi pogled ne zdi ravno zanimiva, vendar pa jo režiser in scenarist Anthony Maras zapakira v napeto in dinamično dirko s časom, ki se bolj kot na akcijo zanaša na dialoge, zgodovinsko avtentičnost ter prepričljivo izrisan konflikt med stoičnim Staggom in impulzivnim Eisenhowerjem. Slednja odlično odigrata vedno fenomenalni Andrew Scott ter niti malo slabši Brendan Fraser, njuni predstavi pa dvigneta film krepko nad povprečje tudi v najšibkejših trenutkih. V osnovi gre sicer za precej klasičen oz. skoraj staromoden vojni film, ki z vidika informativnosti ne ponudi ničesar bistveno novega, mu je pa vsekakor potrebno čestitati, da uspe zapleteno znanstveno vejo metereologije približati gledalcu na zanimiv, a še vedno poglobljen način. Pressure tako vleče mnogo vzporednic z Nolanovim epom Oppenheimer, saj gre v obeh primerih za filma, kjer gledalec trenira svoje možgane, vendar pa je Marasov film nekoliko bolj površinski, saj svojim likom zunaj priprav na invazijo ne ponudi veliko globine oz. kompleksnosti. Pressure je klasični vojni film, ki kompetentno prepleta znanost in navdihnjenost, za kaj več pa bi potreboval roko bolj drznih in spretnih filmarjev.