Popolni umor je koncept, ki je filme noir fasciniral že od samega začetka razvoja žanra, vendar pa se zdi, da ga je s srhljivo natančnostjo realizirala klasika Strangers on a Train legendarnega Alfreda Hitchcocka. Filmar, ki je bil tedaj že močno uveljavljen mojster suspenza in groze, se je koncepta popolnega umora lotil iz ironičnega razloga; gledalcem je želel dokazati, da popolnih umorov preprosto ni. Lahko se pohvalimo še s tako popolnim načrtom za izvedbo umora, toda človeška psiha s svojimi napakami in stranpotmi je premočna, da bi lahko dosegla željeno popolnost. Da to še kako drži, dokazuje pričujoči film z absurdnim, četudi ne povsem nemogočim zapletom; na vlaku se naključno srečata duševno neuravnovešeni Bruno in tenisaški as Guy, oba trdno prepričana, da za popolni umor potrebuješ veliko pameti in drznosti. Ta obsedenost ju pripelje do sklenitve “izmenjave” koristoljubnih umorov; Bruno bo umoril Guyjevo sebično ženo, medtem ko bo Guy poskrbel za Brunovega tiranskega očeta. Tako bo dvojica izpeljala zločin brez motiva, osumljenca pa se bosta lahko zavarovala z močnim, skorajda neprebojnim alibijem. Hitchcockova mojstrovina je eden redkih filmov noir, ki se močno spogleduje z elementi psihološkega trilerja, saj eden od morilcev (Bruno) ne ubija iz pohlepa ali kakšne materialne ugodnosti, ampak zgolj zato, ker je navaden psihopat oz. človek brez empatije in spoštovanja do življenja drugih ljudi. Iz današnjega vidika to ne predstavlja nobene novosti, v času stroge filmske cenzure in hollywoodskega olepševanja pa je takšen pristop pomenil nekaj sila provokativnega. Hitchcock briljantno pilotira enigmatično zgodbo o navidez nesmiselnem lovu mačke na miši, pri tem pa poskrbi za visoko mero suspenza (verjetno gre za edinega filmarja, ki uspe igro tenisa razgaliti kot struna napeto dogajanje), odlično igralsko zasedbo ter zvitim scenarijem, ob katerem se zdi, da ni nobena stvar takšna, kot bi morala biti. Strangers on a Train ni samo odličen film noir, ampak preprosto eden najboljših filmov vseh časov.