Igralski veteran Daniel Day-Lewis je resda napovedal dokonočno slovo od nastopanja pred kamero, vendar pa je odhod zaznamoval s svojo zadnjo veliko vlogo v romantični drami Phantom Thread samosvojega filmskega avtorja Paula Thomasa Andersona, s katerim je že sodeloval pri epski drami o pohlepu There Will be Blood. Day-Lewis se nam tokrat predstavi kot Reynolds Woodcock, svojeglavi modni stilist, ki v 50. letih prejšnjega stoletja žanje veličasten sloves po celotnem Londonu. Zasebno velja za precej pedantno in trmoglavo osebnost, ki si ureja vsakdan po natančni rutini, njegova strast do oblek pa mu večkrat načne toplino medsebojnih odnosov, kar najbolj pride do iraza, ko se spusti v razmerje z mlado in naivno natakarico. Srčika tega hkrati razkošnega kot tudi intimnega filma je ravno v prikazu destruktivnega odnosa med glavnima junakoma, ki se sicer močno ljubita, vendar imata hkrati premočna karakterja, da bi lahko popuščala in sprejemala drug drugega. Phantom Thread se loteva za žanr romantični dram precej standardnega zapleta, vendar tega prikaže na realističen, proti koncu pa že sprevržen način, burnost medsebojnih odnosov pa je prepričljivo zavita v modno razkošje ter stroge družbene norme, kjer je posel pomembnejši od človeške topline. Da se Day-Lewis znova izkaže kot prvorazredni igralski kameleon, ni treba poudarjati, nič slabša pa ni Vicky Kripes kot njegova problematična muza. Produkcijske zmožnosti so na izredno visoki ravni, zgodba enako realistična kot tudi lirična, vse skupaj pa mojstrsko zabeli odlična glasba, ki presunljivo zajame čustveno plat zgodbe. Phantom Thread morebiti ne bo ugajal vsakomur, saj je Anderson znan po specifičnem tonu in pripovedni niti, vendar je za filmske sladokusce prava mala mojstrovina.