Some Freaks, romantična drama režiserja in scenarista Iana MacAllisterja-McDonalda, ni tipična predstavnica svojega žanra in osvežujoče negira klišejem, ki jih srečujemo v vsebinsko podobnih filmih. Na prvi pogled gre za sladkogrenko zgodbo, ki sledi očarljivem duh nostalgičnih komedij legendarnega Johna Hughesa z veliko poudarka na prikazu težavnega vsakdanjika najstniških izobčencev, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zmorejo slediti “sprejemljivim” družbenim normam. Film spremlja spremlja sramežljivega Matta, ki prihaja iz revne družine in ima samo eno oko ter punkerico Jill, ki ima težave s telesno težo; med dvojico nemudoma priskoči nepričakovana iskrica, ki iz prijateljstva rodi ljubezen, življenje pa jima še dodatno popestri Milo, ekscentrični gej, ki je na svojo drugačnost hkrati ponosen kot se je tudi sramuje. V prvi tretjini se Some Freaks razvija kot prisrčna in topla romantična komedija o odraščanju, ki postreže s prepričljivimi igralskimi predstavami (navduši predvsem Lily Mae Harrington), življenjskimi liki, toplim humorjem in melodično indie glasbo, ki pritiče tovrstnim filmom. Pa vendar se nekje na polovici zgodba nepričakovano obrne v bolj bridko realistično in celo temačno smer, šele tedaj pa postane jasno, na kaj MacAllister-McDonald s filmom dejansko cilja; Some Freaks je mnogo več kot osladna romantična drama o mladih izobčencih in na več mestih postreže z mnogimi izredno krutimi in boleče življenjskimi lekcijami, ki služijo kot trpka refleksija aktualnih problematik kot so izguba identitete, sram pred lastno drugačnostjo in želja po sprejetosti, ki je izražena na pogosto napačne načine. Film ima občasno težave s fokusom in skuša v premalo časa povedati nekoliko preveč, toda resnično osvežujoče je videti neobičajen romantični film, ki se jemlje resno in ne pristaja na sentimentalne zaključke.

Ameriška glasbenica Hayley Kiyoko je leta 2015 izdala single z naslovom Girls Like Girls, ki so ga nekateri glasbeni mediji uvrstili med najboljše lezbične pesmi vseh časov. Uspeh skladbe je bil dovolj močan, da je Kiyokovo navdihnila za pisanje istoimenskega romana, ki je izšel leta 2023, naslednji logični korak pa je bila še filmska adaptacija, ki jo je prav tako v roke prevzela glasbenica in tako postregla s svojim režijskim debijem. Girls Like Girls je melanholična pripoved o introvertirani 17-letnici Coley (Maya da Costa), ki se po materini smrti preseli k odtujenemu očetu (Zack Braff) v San Diego in med poletjem spozna vrstnico Sonyo (Myra Molloy), ki hitro postane njena najboljša prijateljica. Med dekletoma se kmalu prižgejo romantične iskrice, vendar pa vmes poseže bridka realnost; Coley skuša sprejeti svojo drugačnost, vendar jo preganja travmatična preteklost, povezana z materino smrtjo, medtem ko skuša Sonya ohranjati videz povprečnega dekleta iz soseske, ki mora ugoditi tradicionalnim družbenim normam. Girls Like Girls je v svojem bistvu morebiti res še ena lezbična mladinska drama, kjer ljubezen služi kot povod za posameznikovo sprejemanje lastne identitete, vendar pa je na srečo mnogo več kot to. Kiyokova se v svojem prvencu izkaže kot zelo spretna in subtilna filmarka, ki znanim situacijam vnaša svežino in seže onkraj mej predvidljivega; prisrčno in grenko zgodbo začini s toplim humorjem, iskrenim razumevanjem stisk najstnikov v najbolj občutljivih letih, poetičnimi podobami narave, ki brezhibno ujamejo melanholični duh pripoved ter brezhibnim ohranjanjem ravnotežja med sentimentalnostjo in grobim realizmom. Za piko na i pa poskrbijo tudi izvrstne igralske predstave, kjer zasije predvsem da Costa, ki perfektno zajame ranljivost in konfliktnost svojega lika. Girls Like Girls je morebiti res preprost in nepretenciozen film, vendar z ogromno srca na pravem mestu.