Leta 1989 je bil Tim Burton znan kot samosvoj, nekoliko ekscentričen filmar s unikatnim občutkom za vizualizacijo in pripovedovanje zgodb; njegov zaščitni znak so bili gotska temačnost, obdana z elementi fantazijskega, celo pravljičnega, zato ni presenetljivo, da je velik del tega prenesel na velika platna s svojo različico popularnega stripovskega junaka Batmana. Četudi je temni vitez iz Gothama že pred tem doživel nekaj filmskih adaptacij, ni bila nobena tako orjaška in prelomna kot ravno Burtonova, saj je šlo za prvi Batmanov film v pravem pomenu besede, izdelek pa je uspešno prestal zob časa in se še danes po mnenju mnogih uvršča med najboljše predstavnike svojega žanra. Batman po vizualni plati rahlo spominja na staromodne filme noir, kjer je veliko poudarka na močnem kontrastu med svetlobo in temo ter igrah senc, kar je povsem smiselno, saj je Batman lik, kateremu tema predstavlja zaveznico. Enako impresivni in vznemirljivi so akcijski prizori, ki so na trenutke presenetljivo brutalni in ne skoparijo z močnimi udarci, igralska zasedba pa svoje delo opravi nad pričakovanji, še posebej Jack Nicholson kot teatralni psihopatski klovn Joker ter Michael Keaton ki s svojim Batmanom zajame ravno pravšnjo mero ranljivosti, cinizma in možatosti. Kot celota je film razburljiva akcijska avantura, ki najde ustrezno ravnotežje med mračnostjo in zabavo, med starim in novim, med klasično glasbo in pop uspešnicami čarovnika Princa. Izdelek sicer malce kvari slabo razvita romanca med naslovnim junakom in novinarko Vicki Vale (Kim Basinger) ter nekaj pretirano teatralnih scen, zato Christopher Nolan s svojo trilogijo (zaenkrat) ostaja nepresežen. Kljub napakam pa je Batman več kot zadovoljiv stripovski spektakel za mnoge generacije.