Nicolas Winding Refn se vrača z novim mračnim poglavjem o kriminalnem podzemlju danske prestolnice Copenhagen. Potem ko smo v prvem filmu spremljali preprodajalca mamil Franka, ki se zaradi ponesrečenega posla znajde na begu pred svetom, kateremu je še nedolgo nazaj pripadal, se v Pusher II posvečamo življenju Frankovega sodelavca Tonnyja (vrhunski Mads Mikkelsen), ki se po vrnitvi iz zapora vrne na pota kriminala, vendar ga pri tem doleti nepričakovana vest, da je postal očka mladega sina, poleg tega pa se tekom filma sooči z moralno dilemo, če je življenje na robu zakona res največ, kar mu usoda ponuja. In če je prvi film predstavljal nekakšno dirko s časom, je nadaljevanje bistveno bolj umirjeno, celo intimno, saj glavnega junaka večino časa videvamo v vlogi zmedenega starša in duševno razklanega zasvojenca z mamili kot pa kriminalca. Vse to seriji Pusher daje popolnoma nov zagon, kar pa ne pomeni, da se je Refn distanciral od mračnega vzdušja, brutalnega nasilja ter nazornega prikaza dekadentnega življenja kriminalcev na ulicah Copenhagna. Mikkelsenova presunljiva igra zbudi pri gledalcu tako odvrat kot tudi sočutje (slednjega je bistveno več), moralne dileme glavnega junaka so prepričljivo zarisane in zraven tega je moč uzreti nekaj tipičnega danskega humorja, ki popestri nekoliko moreče dogajanje. Pusher II je eno najboljših filmskih nadaljevanj vseh časov, saj izvirniku vdihne nekaj novega, hkrati pa obdrži vse tisto, kar ga je naredila tako privlačnega.