Norveški film Dawning je oglaševan kot kombinacija psihološke drame legendarnega Ingmarja Bergmana in kultnega krvave grozljivke The Texas Chainsaw Massacre, kar se sliši kot izredno ambiciozna in mamljiva ponudba. Zgodba filma se vrti okoli treh sester, ki po poskusu samomora najmlajše Kristine odpotujejo v družinsko počitniško hišo sredi gozda, da bi lahko v mirnem objemu narave opravile refleksijo odraščanja v disfunkcionalni družini z večno odsotno in posesivno materjo. Pa vendar časa za celjenje ran ni na pretek, saj se pred hišo nenadoma pojavi neznan moški s prošnjo, da mu pomagajo popraviti avtomobil, s katerim je obtičal na bližnji cesti. Režiser in scenarist Patrik Syversen svojo nalogo jemlje zelo resno in samozavestno; v prvi tretjini večino časa nakloni razvoju osrednjih treh likov in orisu zapletene dinamike njihovih odnosov, pri tem pa je dokaj uspešen, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, avtentničnih dialogov in vzpostavljanja napete atmosfere, ki je zastopana tudi preko vizualne imitacije Bergmanovih zgodnejših del v črno-beli tehniki. Navkljub občasno razvlečenosti je začetek filma dovolj močan, da zbudi gledalčevo zanimanje, ki pa z nenadno vključitvijo elementov ruralne grozljivke o preživetju začne hitro padati. Dawning je namreč film, ki bi lahko bil boljši, če bi popolnoma opustil prepletanja različnih žanrov in se razvijal kot intimna psihološka oz. družinska drama brez nevmesnih vložkov brutalnega nasilja in pregonov po podeželju. Film z vidika grozljivke preprosto ni dovolj napet ali strašljiv, da bi prepričal oboževalce žanra, pa tudi kot čista drama ima težave z razvlečenostjo (še posebej v drugi polovici) in preobilico dialogov, ki ne vodijo nikamor. Dawning je film, ki se loti občudovanja vrednega podviga, žal pa končni rezultat ni nekaj, kar bo prepričalo večino gledalcev.