Dawning (2025)

Rating: 6.5 out of 10.

Norveški film Dawning je oglaševan kot kombinacija psihološke drame legendarnega Ingmarja Bergmana in kultnega krvave grozljivke The Texas Chainsaw Massacre, kar se sliši kot izredno ambiciozna in mamljiva ponudba. Zgodba filma se vrti okoli treh sester, ki po poskusu samomora najmlajše Kristine odpotujejo v družinsko počitniško hišo sredi gozda, da bi lahko v mirnem objemu narave opravile refleksijo odraščanja v disfunkcionalni družini z večno odsotno in posesivno materjo. Pa vendar časa za celjenje ran ni na pretek, saj se pred hišo nenadoma pojavi neznan moški s prošnjo, da mu pomagajo popraviti avtomobil, s katerim je obtičal na bližnji cesti. Režiser in scenarist Patrik Syversen svojo nalogo jemlje zelo resno in samozavestno; v prvi tretjini večino časa nakloni razvoju osrednjih treh likov in orisu zapletene dinamike njihovih odnosov, pri tem pa je dokaj uspešen, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, avtentničnih dialogov in vzpostavljanja napete atmosfere, ki je zastopana tudi preko vizualne imitacije Bergmanovih zgodnejših del v črno-beli tehniki. Navkljub občasno razvlečenosti je začetek filma dovolj močan, da zbudi gledalčevo zanimanje, ki pa z nenadno vključitvijo elementov ruralne grozljivke o preživetju začne hitro padati. Dawning je namreč film, ki bi lahko bil boljši, če bi popolnoma opustil prepletanja različnih žanrov in se razvijal kot intimna psihološka oz. družinska drama brez nevmesnih vložkov brutalnega nasilja in pregonov po podeželju. Film z vidika grozljivke preprosto ni dovolj napet ali strašljiv, da bi prepričal oboževalce žanra, pa tudi kot čista drama ima težave z razvlečenostjo (še posebej v drugi polovici) in preobilico dialogov, ki ne vodijo nikamor. Dawning je film, ki se loti občudovanja vrednega podviga, žal pa končni rezultat ni nekaj, kar bo prepričalo večino gledalcev.

Metalhead (2013)

Rating: 10 out of 10.

Navkljub ogromni popularnosti metal glasbe v zadnjih letih, je igranih filmov na to temo presenetljivo malo. To luknjo poskuša zapolniti islandska glasbena drama Metalhead, ki gledalcu zastavi pogosto spregledano, vendar relavantno vprašanje; kdaj in na kakšen način glasba preseže okvirje zgolj zvoka v ozadju in postane nekaj, kar definira posameznika in njegov način življenja. To razodetje doživi glavna junakinja filma, introvertirana najstnica Hera (Thora Bjorg Helga), ki odrašča v globoko verni skupnosti, vendar pa ob tragični izgubi svojega brata Baldurja, na katerega je bila močno navezana, izgubi občutek za vero in začne iskati uteho v Baldurjevi ljubezni do black metal glasbe. Hera, ki se ni zmožna soočiti z mučnim procesom žalovanja, v black metalu odkrije voljo do življenja, hkrati pa moralno dolžnost do ohranjanja spomina na pokojnega brata, kar pa sproži konflikten odnos lokalne skupnosti. Četudi metal glasba predstavlja velik del zgodbe filma Metalhead, je treba poudariti, da gre v prvi vrsti za ganljivo intimno dramo o posameznikih, ki ne znajo najti ustreznega načina za prebolevanje izgube bližnjega; režiser in scenarist Ragnar Bragason več kot uspešno razbija predsodke o “škodljivosti” black metal glasbe, hkrati pa subtilno in z dobršno mero skandinavskega črnega humorja odpira boleče družbene teme, o katerih se ljudje še vedno ne želimo (preveč) pogovarjati. Metalhead resda sledi formuli marsikatere tragikomične zgodbe o odraščanju, vendar pa z izvrstnim razumevanjem kompleksnega in pogosto nerazumljenega sveta black metala uspe štrleti krepko iz povprečja ter gledalce poučiti o tem, kako lahko še tako agresivna in mračnjaška glasba nekomu reši življenje. Eden najboljših filmov na temo zdravilne moči glasbe.