Uvodne minute vojnega filma Full Metal Jacket, predzadnjega celovečerca legendarnega Stanleyja Kubricka, so zaznamovane s sentimentalno country melodijo Hello Vietnam v izvedbi Johnnieja Wrighta, medtem ko so mladi ameriški vojaki postavljeni na brivski stol in moralno “razdevičeni” z britjem glave. S podobno ciničnim slogom Kubrick nadaljuje tudi v preostanku filma, kjer se loti seciranja ameriške intervencije v Vietnamu, vendar na nekoliko drugačen način; v prvi polovici spremljamo brutalni in ponižujoč trening mladih vojakov, ki morajo med drugim s svojo puško ravnati kot z dekletom, prepevati patetične patriotske napeve za dviganje morale, prenašati izpade surovega narednika Hartmana (fenomenalni R. Lee Ermey v svoji življenjski vlogi) ter se pripraviti za spremembo v ubijalski stroj, ki mora preživeti na bojišču za vsako ceno. Ko se dogajanje v drugi polovici prestavi v Vietnam, Kubrick ne zapusti svoje pozicije ironičnega komentatorja, ki namesto solzavosti in tragičnosti prisega na odkrito satirično posmehovanje brezčutnemu sistemu, ki pod fasado kičastega patriotizma mladim prodaja smrt in uničenje kot realizacijo ameriških sanj. Full Metal Jacket s pestro igralsko zasedbo (poleg Ermeyja izstopa še Vincent D’Onofrio v vlogi čustveno nestabilnega vojaka, ki stori samomor), prefinjenim izborom glasbe, črnim humorjem in za Kubricka značilno pikrimi dialogi ustvari protivojni film, ki pa noče igrati na čustvene strune, kar bi bilo v osnovi bistveno bolj preprosto, ampak na surov način raztrgati moč vojne propagande, ki je brezvestno pošiljala mlade ljudi v smrt. Četudi vietnamska vojna leta 1987 ni več predstavljala novosti v sedmi umetnosti, jo je Kubrick z mojstrovino Full Metal Jacket uspel predstaviti na svoj značilno provokativen način.