Zgodbe o preživetju so na velikem platnu vedno v službi nekakšnega inspiracijskega čtiva, kjer gledalec ob spremljanju zgodbe o ljudeh, ki preizkušajo meje lastnih moči, doživi katarzo in je hkrati deležen tudi “poučnega” nauka, da je lahko narava “psica”. Nekaj takšnega je tudi biografska drama 127 Hours, v kateri James Franco igra vlogo resničnega hribolazca Arona Ralstona, kateremu se je leta 2003 pripetila tragična nesreča, ko mu je med plezanjem skala ukleščila roko, nato pa naslednjih dneh dni omahoval med možnostjo smrti ali rešitve z brutalno amputacijo. Režiser Danny Boyle dokumentaristično sledi Ralstonu na vsakem koraku in s tem naredi film popolnoma “njegov”, kar pomeni, da je hkrati tudi odlična priložnost, da Franco razkraže vse svoje igralske talente. Slednje mu več kot uspe, saj s pravo kombinacijo odločnosti, ranljivosti, ega in strahu zajame občutke posameznika, ki se znajde v tako brezupni situaciji. Enako kompetentna je tudi Boylova režija, ki prepleta Ralstonovo trenutno stanje s flashbacki, ki ponujajo nekoliko več vpogleda v osebno življenje glavnega junaka. Navkljub temu, da se film bolj ali manj odvija na eni samo lokaciji, je 127 Hours izredno napet, niti malo dolgočasen in srhljiv izdelek, še posebej v prizorih amputacije roke, ki bo vznemirljal še tako neobčutljive želodce. Film v okviru dram o preživetju v divjini resda ne odkriva tople vode, povrhu tega pa se ne uspe izogniti hollywoodsko pocukranemu koncu, toda te napake so v primerjavi z ostalimi kvalitetami, ki jih 127 Hours ponuja, povsem minorne. Čustven in napet one man show Jamesa Franca.

Ocena 4