Režiser Alex Garland je s svojim celovečernim debijem Ex Machina zgovorno dokazal, da ga znotraj žanra znanstvene fantastike zanimajo nekonvencionalni prijemi na vseh možnih ravneh; od vsebine, pripovednega toka in dovršene vizualne podobe, ki skuša gledalcu pričarati nekaj več od klasičnega filma, recimo temu izkušnjo. Z najnovejšim filmom Annihilation Garland pridno nadaljuje svoje poslanstvo in znova postreže s kompleksno zgodbo o biologinji (odlična Natalie Portman), ki se s skupino ženskih znanstvenih odpravi na nevarno misijo v območje nezemeljskega izvora, kjer so zakoni narave postavljeni na glavo, prav tako pa je na preizkušnjo postavljena njihova psiha. Pričujoči film ni namenjen tistim, ki od žanra znanstvene fantastike pričakujejo z akcijo in hitrim tempom nabito zabavo, ampak predvsem sladokuscem, katerim moč vizualne podobe pomeni več kot pogosti dialogi in dolga razlaganja vsebine. Garland se močno zgleduje po mojstrovinah 2001: A Space Odyssey in Stalker, kar je v današnjem času zelo dobrodošla, pa četudi tvegana poteza. Resda so ti vplivi včasih malce preveč očitni in s tem film nekoliko izgubi na izvirnosti, vendar gre za minorno napako. Ne bom se pretvarjal, da popolnoma razumem poanto vsebine, vendar pa je čar filma Annihilation v tem, da gledalca navkljub zmedeni naraciji prepriča in motivira z izpiljeno vizualno podobo, odlično igralsko zasedbo in odštekanimi idejami. Če povem drugače; tole je film, ki ga je treba videti večkrat, da bo našel pot do vašega srca.

Ocena 4