Za kratke zgodbe H.P. Lovecrafta velja, da jih je zelo težko (nekateri tudi pravijo, da to sploh ni mogoče) prenesti na veliko platno v obliki, ki bi bila dostopna tako oboževalcem pistalja kot tudi širšemu občinstvu. Navkljub temu je društvo ljubiteljev avtorjeve zapuščine, H.P. Lovecraft Historical Society, leta 2005 sprejelo to zahtevno nalogo in posnelo prvo uradno adaptacijo Lovecraftove najbolj znane kratke zgodbe, The Call of Cthulhu; gre za slabe tričetrt ure dolg film, posnet v stilu klasičnih nemih grozljivk iz 20. let kot sta The Cabinet of Dr. Caligari in Nosferatu, hkrati pa se zvesto drži literarne predloge in predstavi zlovešči mitos podvodnega božanstva Cthulhuja, ki se pojavlja v skupinskih sanjah, okrutnih ritualih močvirnatih kultor ter prerokbah, ki napovedujejo ponovno vstajenje slovite pošasti iz njenega kraljestva pod morsko gladino. The Call of Cthulhu je nedvomno film, ki so ga posneli ljudje, ki razumejo izvorni material in Lovecraftovo zapuščino, hkrati pa se izkažejo za kompetenetne filmarje, ki izvrstno povzamejo temačno in zadušljivo vzdušje grozljivk iz obdobja nemega filma. Močno ekspresivna igra, odlična glasba ter izvrsten tempo poskrbijo, da se zamotana zgodba razvija brez večjih spodrsljajev, je pa občudovanja vredno, da uspe skupina entuziastov ustvariti film, ki je celo bolj strašljiv, prepričljiv in vzdušen kot premnogi visokoproračunski hollywoodski spektakli. The Call of Cthulhu je odlična grozljivka za žanrske gurmane, ki spretno in prepričljivo pretopi Lovecraftovo mistično izročilo v gledljivo filmsko obliko. Daleč najboljša adaptacija Lovecraftove grozljive klasike.