Leta 1993 je bil Steven Spielberg na vrhuncu svoje kariere; najprej je na Oskarjih slavil z biografsko vojno dramo The Schindler’s List, medtem ko je v kina privabljal množice s tedaj revolucionarno pošastno uspešnico Jurassic Park. Epska zgodba o ekscentričnem bogatašu Johnu Hammondu, ki ima v lasti zasebni otok, na katerem bo odprl velikanski (oz. jurski) park z dinozavri, je preprosta, vendar tako čarobna, napeta, veličastna in atraktivna, da ni povsem težko razumeti, zakaj je obnorela občinstvo v 90. letih in zakaj ostaja še danes ena najboljših akcijskih pustolovščin vseh časov. V prvi vrsti se je seveda treba zahvaliti veličasatni prezenci dinozavrov, ki so bili na velikem platnu sicer že nekajkrat prisotni, vendar še nikoli prej niso izgledali tako osupljivo in realistično kot pod skrbnim nadzorom Spielbergove magične roke. Povrhu tega Spielberg film, ki ga lahko označimo za poletni blockbuster, prebirano razdeli na dva dela; v prvem smo priča razvoju človeških likov, ki so presenetljivo zanimivi, globoki in zabavni (Sam Neill, Laura Dern in še posebej Jeff Goldblum so fenomenalni v svojih vlogah), hkrati pa Spielberg del zgodbe nameni tudi kritičnemu sporočilu o tem, kako nevarno je eksperimentiranje z naravnimi procesi in da je treba evoluciji pustiti prosto pot razvoja. V drugem delu pa Jurassic Park postane divji stampedo, kjer človeški liki bežijo pred pobegnili dinozavri, med kateremi največ pozornosti prevzame ravno zlovešči tiranozaver v danes ikoničnem prizoru pobega iz kletke. Pričujoči film je brez kančka dvoma idealen primer inteligentne in razburljive pustolovščine, ki ji nikoli ne zmanjka sape in suspenza, hkrati pa gledalca nikoli ne jemlje za norca. Kar pa je najbolj pohvalno; Jurassic Park je tudi po skoraj 30. letih še vedno tehnično brezhiben film, ki z lahkoto preseže mnoge sodobne praznoglave blockbusterje. Epska razvedrilna klasika.