Življenje zna biti res čudno. Včasih več mesecev težko pričakuješ nek film, ki te na koncu močno razočara, zgodi pa se tudi to, da povsem po naključju naletiš na film, za katerega še nikoli prej nisi slišal in si ga ogledaš bolj iz radovednosti kot želje. Letos se mi je to že zgodilo z grozljivko Pyewacket, popolnoma enako izkušnjo pa sem imel tudi tokrat s tiho čustveno dramo Nancy. Film pripoveduje zgodbo o mladi Nancy, ki nekega večer posumi, da je bila še kot otrok ugrabljena, zato naveže stik s svojimi domnevnimi starši in v zgolj nekaj dneh postane članica nove družine, četudi nihče ne ve, če je Nancy res njuna biološka hčerka. Nancy je film, ki v svojo bridko realistično zgodbo vnese mnogo čustev in topline, da se nam prav vsak lik prikrade k srcu in navkjub temačnemu ozračju prebudijo občutke upanja in pristne starševske ljubezni. Slednja tudi predstavlja osrednji motiv zgodbe in film na tem področju mojstrsko izpelje tvegan podvig prikaza ljubezni v vlogi odrešitve kot tudi pogube. Odlične igralske predstave (še posebej Andrea Riseborough v vlogi naslovne junakinje), tenkočutna glasba, preprosta in čudovita fotografija ter močna zgodba, ki brez odvečnega sentimentalizma prebudi gledalčeva čustva, naredijo iz filma Nancy eno najbolj ganljivih dram v zadnjih letih.

Ocena 5