Če vam lanskoletna kriminalna drama Detroit ni dala dovolj razlogov za moje prepričanje, da je Kathryn Bigelow ena najboljših filmskih režiserk 21. stoletja, potem lahko odpotujete za slabih deset let v preteklost in si ogledata neusmiljeni vojni triler The Hurt Locker. Zgodba, postavljena v čas iraške vojne, v ospredje postavlja trojico vojakov, ki sestavljajo bombni oddelek oz. enoto za razoroževanje bomb in drugih eksplozivnih teles. Film se v podobni maniri kot Nolanov Dunkirk osredotoča na serijo dogodkov, ki se odvijejo v roku slabega meseca in pol, preden pride zamenjava za enoto in se njeni člani lahko vrnejo domov, čeprav je lahko vsak njihov dan na bojišču hkrati tudi zadnji. Bigelowova s pomočjo tesnobnega vzdušja, kot struna napetega dogajanja in presunljive osredotočenosti na malenkosti (npr. muhe, ki se lepijo na vojakov preznojeni obraz) uspe na nedvoumen in skrajno realističen način prikazati strah in grozo, s katero se člani enote soočajo, hkrati pa najde dovolj časa, da glavnim junakom doda osebnosti, ki pomagajo k temu, da se gledalec nanje čustveno naveže. In kar je še bolj pomembno; The Hurt Locker uspe ustvariti sočutje do ameriških vojakov brez patriotizma in olepševanja situacije, v kateri se znajdejo, hkrati pa se ne boji odpreti bolj občutljivih problematik kot so paranoja, rasni stereotipi in obravnavanje civilistov kot kolateralne škode. K odličnemu rezultatu prispevata daleč najboljši igralski predstavi tako Jeremyja Rennerja kot Anthonyja Mackeyja, prepričljiva minimalistična glasba in že omenjeno vzdušje vojne, ki se nikoli ne konča. Mojstrovina.