Janez Burger je režiser, ki je tekom svoje kariere uspel zadeti v polno, včasih pa žal tudi popolnoma zgrešiti. Medtem ko sta študentska komična drama V Leru in televizijska kriminalna komedija Avtošola izredno zabavna, a še vedno vsebinsko močna izdelka z nadstandardnimi igralskimi predstavami, sta na nasprotni strani Ruševine in Circus Fantasticus s svojimi artističnim eksperimentiranjem in nesimpatičnimi liki gledalca prej zamorila kot pa impresionirala. Nasploh se zdi, da je Burger najmočnejši takrat, ko se znebi spon kvaziartizma in se loteva realističnih tematik, zato tudi ne preseneča, da  Ivan spada med njegove najboljše izdelke doslej. Mračna in napeta drama o mladi materi Mari, ki mora poskrbeti za novorojenega sina Ivana in hkrati stati ob strani  svojemu skorumpiranemu ljubimcu, se namreč po slogu in vsebini lahko kosa z marsikaterim sodobnim evropskim filmom. Zasluge za to je treba pripisati tudi glavni igralki Maruši Majer, ki v umazani in nasilni zgodbi simbolizira humanost in empatijo, pogled na njen konstantno utrujen obraz in šibko telo pa je tako prepričljiv, da lahko gledalec občuti bolečino glavne junakinje brez odvečnih besed. Mara je prav tako vzoren primer močnega ženskega lika, ki nikoli ne zapade v hollywoodsko kvazifeminisitčno idealiziranje ali pokroviteljsko pomilovanje. Film odlikuje počasen tempo, ki pa služi svojemu namenu, da se lahko gledalec brez težav vživi v dogajanje in mu sledi vse do zadnjega kadra. In to počne tako dobro, da lahko mirne volje spregledamo nekaj nelogičnosti v zgodbi in naivnih rešitev konfliktov (predvsem v razpletu). Ivan je še eden od spomenikov, ki simbolizirajo kreativno renesanso slovenskega filma.