Primer Feliks Langus ali Kako ujeti svobodo je eden od krivično spregledanih biserov domače filmske produkcije, ki bi si zaslužil bistveno več pozornosti kot sicer. Groteskna komedija absurda se je namreč že famoznega leta 1991 – leto slovenske osamosvojitve – dotaknila posameznikove obsedenosti s politiko, teorijami zarot in nacionalizmom. Vse to in še mnogo več doleti avtoprevoznika Feliksa (odlični Boris Cavazza), ki je obseden z idejo, da ima zmožno komunikacije z nezemeljskimi silami, te pa naj bi ga opozarjale na morebitno invazijo sovražnih sil na slovensko ozemlje. Film, ki bi ga na grobo označili za hibrid med satirično grotesko in komedijo absurda, se ne jemlje preveč resno in izvablja salve smeha s pomočjo Cavazzinega virtuoznega igranja, a pod vso to fasado komičnih pripetljajev se skriva žalostni portret mentalnega stanja države, ki je v naslednjih 20. letih izgubila pamet in se spustila na raven Langusovega lika. Danes smo po zaslugi politike Langusi postali vsi; prepričani v to, da se za vsakim vogalom skriva zarota nevidnih sil, prenapihnjeni od nacionalizma in snobizma ter ujetniki frustracij, ki jih tlačimo globoko v svojo podzavest. Hiter tempo, vrhunski črni humor, odlične igralske  predstave tako Cavazze kot Vlada Novaka v vlogi psihiatra Zdraviča, domiselni triki in katarzični konec naredijo iz pričujočega filma moderno slovensko klasiko.