Barry Jenkins, ki je pred dobrimi tremi leti presenetil z ganljivo poetično dramo o odraščanju in iskanju lastne identitete Moonlight, si je za svoj naslednji projekt izbral nekaj precej ambicioznega; filmsko adaptacijo romana If Beale Street Could Talk pisatelja Jamesa Baldwina, ki pripoveduje zgodbo o Tish, mlademu dekletu iz Harlema in njenih prizadevanjih, da bi dokazala nedolžnost svojega zaročenca, ki prestaja zaporno kazen zaradi obtožb posilstva. Kot je za Jenkinsa značilno, tudi ta film odlikuje nelinearno pripovedništvo, saj zgodba večkrat preskakuje med različnimi časovnimi obdobji in postreže s flashbacki, katerih namen je prikazati razvoj nedolžne romance in kasneje resne ljubezni med glavnima junakoma. Navkljub temu, da se osrednji zaplet vrti okoli zločina (posilstvo), filma ni moč obravnati kot kriminalni triler, ampak podobno kot pri Moonlight grenko zgodbo o odraščanju sprva naivnega dekleta, ki mnogo prezgodaj trči ob surovo realnost ne zgolj njenega vsakdana, ampak družbe nasploh. Jenkins na subtilen in odgovoren način razgali podcenjujoč odnos ameriškega družbenega in sodnega sistema do temnopoltih, pri tem pa ne išče krivce, ampak zgolj pouči gledalca o tem, da se te stvari ne bi smeje dogajati. Film znova poskrbi za mnogo ganljivih poetičnih trenutkov, podkrepljenih s čudovito klasično glasbo, izvrstno igro ter ustreznim ravnovesjem med liričnostjo in kritičnostjo. If Beale Street Could Talk se v marsičem zgleduje po svojemu predhodniku Moonlight, vendar pa to ne pomeni, da gre za njegovo imitacijo; Jenkins je v kritičnem sporočilu tokrat bistveno bolj neposreden in manj simbolističen, hkrati pa ohrani občutek za filmsko estetiko in že večkrat omenjeno poetičnost. Še en Jenkinsov zadetek v polno.