“Kdo je Keyser Soze?” To vprašanje se je zasidralo v popkulturo 90. let in postalo sinonim za filmsko uganko, katere namen ni iskanje odgovorov, ampak gledalca zvijačno oddaljiti od njih. Vse to in še več počne Bryan Singer v svojem celovečernem prvencu The Usual Suspects. Film predstavi pet kriminalcev, ki se po neuspešnem zaslišanju na policiji odločijo sodelovati pri drznem roparskem podvigu, splet okoliščin pa jih pripelje do urbanega mita, razvpitega kriminalca in preprodajalca drog Keyserja Sozeja, ki od peterice zahteva, da zanj opravi tvegano nalogo. Film je navidezno zastavljen kot kriminalka, v katerem se z vsakim namigom prebijamo do razpleta, toda gledalec (vsaj prvič) se niti ne zaveda, da ga Singer ves čas vleče za nos in uporablja domiselne tehnične in pripovedne trike, da bi ohranjal iluzijo resničnosti oz. da bi gledalec razmišljal tako kot junaki filma, ki so obsedeno zapičeno v eno interpretacijo dogodkov, pri tem pa najbolj ključnih sledi ne opazijo več, četudi se nahajajo naravnost pred njihovim nosom. Film odlikuje spretna raba kamere, nelinerna pripovedna nit, pogosti časovni preskoki med preteklostjo in sedanjostjo, ki so po zaslugi odlične režije in močnega scenarija nemoteči in ohranjajo rdečo nit filma. Seveda pa ob vseh adutih ne velja pozabiti odlične igralske zasedbe, kjer pozornost ukrade predvsem spletkarski Kevin Spacey v svoji najbolj kompleksni in diabolični vlogi v karieri. Singerjevo mojstrsko ohranjenje dinamičnega suspenza uspe gledalca držati vse do enega najbolj šokantnih preobratov v zgodovini sedme umetnosti, ki je morebiti dandanes (po mnogih analizah) izgubil nekaj zloveščega naboja, vendar je v svojem bistvu genialno zloben. The Usual Suspects je mikavna uganka in eden najboljših kriminalnih trilerjev 90. let.