“Vse, kar si želim, je to, da bi se ljudje ob moji glasbi počutili bolje,” izjavi Celeste, ki kot najstnica preživi pokol na njeni šoli, nato pa s pomočjo svoje sestre ustvari pesem, ki dobesedno čez noč postane himna upanja v boljši jutri. Vox Lux je kronološki pregled življenja Celeste, ki iz anonimnosti zraste v uspešno pop glasbenico in ameriško ikono, katere poslanstvo je ljudi napajati z dobro voljo. Nekoliko surrealna glasbena drama režiserja in scenarista Bradyja Corbeta postreže s presenetljivo prizemljenim (na trenutke že kar boleče realističnim) portretom stanja glasbene industrije, kateri mora posameznik “prodati” svojo dušo kot da bi sklenil hudičevo pogodbo. Film prepričljivo transformira skromno in sramežljivo Celeste v samovšečno, zadrogirano, izgubljeno in svetu nedoraslo pop zvezdo, ki vse težje obvladuje osebne težave in vzdrževanje imidža pridne punčke v službi javnosti. Vse niti zgodbe povezuje odlična Natalie Portman, ki postreže z nekoliko pretirano in melodramatično igro, kar pa se izvrstno zliva s stanjem njenega duha, film pa uspešno krmari med osebno dramo ter pikrim komentarjem pop kulture, ki od posameznika zahteva veliko, daje pa mu bistveno manj. Čeprav se zdi, da je film na trenutke preveč ambiciozen in ne uspe docela pokriti vse tematike, ki si jih je zastavil, pa Vox Lux kljub temu ostaja iskren, boleč in fascinanten vpogled v umazano ozadje glasbene industrije, podkrepljen z odličnimi igralskimi predstavami, osladnimi pop komadi, ki igrajo vlogo samoreferenčnega kiča ter umirjenim tempom, ki zgodbo odmika od pretirane polikanosti.. In če je drama A Star Is Born družbeni komentar o položaju glasbene industrije podredila sentimentalnosti, je Vox Lux film, ki se ne upe rogati svetu, katerega opisuje.