Obstaja zelo dober razlog, zakaj ni nikoli dobro, da nad biografijami znanih osebnosti skrbno bedijo tisti, ki so bili na tak ali drugačen način močno povezani s portretirancem v filmu; ker te v prvi vrsti zanima zgolj serviranje zgolj njim ljube “resnice”, ki pa je pogosto sanatirana in kičasta. Podobna usoda doleti film Michael, glasbena biografija o življenju kralja popa Michaela Jacksona, ki je najprej zbudil pozornost kot član družinske skupine The Jackson 5, nato pa krenil na samostojno pot in postal ena od najbolj markantnih (in tudi problematičnih) osebnosti v ne zgolj zgodovini glasbe, ampak 20. stoletja nasploh. Pričujoči film režiserja Antoina Fuque, nad katerim je imela kontrolo tudi pevčeva družina, se sicer promovira kot vpogled v ozadje nastajanja legende, vendar je ta oznaka popolnoma napačna; Michael je tipična hollywoodska “wikipedija” biografija, ki jo bolj kot poglobljenost v Jacksonovo življenje ali pa seciranje njegovega skoraj mitskega statusa zanima nizanje pevčevih največjih uspešnic in koncertnih akrobacij. Zunaj tega film pove oz. prikaže zelo malo; še največ fokusa je na Jacksonovemu konfliktnem odnosu z njegovim tiranskim očetom (Colman Domingo), pa tudi ta del zgodbe ne razkrije ničesar, kar ni moč prebrati na Wikipediji. Navkljub mnogim spodrsljajem in splošni plitkosti pa ni težko razumeti, zakaj je film tako dobro sprejet med občinstvom; gre za biografijo, ki želi gledalca spraviti v dobro voljo, hkrati pa jo v najšibkejših trenutkih poganja odlična preobrazba Jaffarja Jacksona, sicer Jacksonovega nečaka, ki fenomenalno utelesi pokojnega pevca in z presunljivo enostavnostjo ujame njegove plesne gibe in splošno karizmo, v veliko pomoč pa so mu tudi spektakularno prikazani koncertni prizori in enegičen tempo filma. Michael je tako film, ki podobno kot Walk The Line in Bohemian Rhapsody obstaja zgolj zato, da Jacksonove oboževalce nostalgično spomni, zakaj ga imajo še vedno radi. Ampak ali za to res potrebujejo film?

Kam točno je zatavalo človeštvo, če je najbolj kontroverzen film leta 2025 igrana adaptacija Disneyjeve animirane klasike Snow White? Pravljični muzikal, ki bi moral izstreliti glavno igralko Rachel Zegler med superzvezde in kot za šalo polniti kinodvorane, se je spremenil v nočno moro vsakega filmskega studia: od nepremišljenih in arogantnih izjav Zeglerjeve, proizraleske drže stranske igralke Gal Gadot v vlogi zlobne kraljice, Disneyjevih bizarnih odločitev, da namesto pritlikavih igralcev uporabi računalniško ustvarjene palčke pa vse do nekontrolirano orjaškega proračuna. Drugače povedano; Snow White je film, ki je za seboj pustil toliko umazanega perila, da ga je skoraj nemogoče spregledati, pa četudi je končni rezultat povsem spodoben in neškodljiv film za mlajše občinstvo, kateremu je za zakulisne drame najverjetneje popolnoma vseeno. Film v režiji Marca Webba polaga svoje adute v šarm in neverjetne pevske sposobnosti Zeglerjeve, ki uspešno utelesi Sneguljčico in s preprostimi potezami kot so mehka obrazna mimika in umirjen glas dobro izpostavi toplino njenega lika, bistveno slabše pa jo odnese Gadotova, ki je sicer vizualno popolna zlobnica, vendar pa njene igralske sposobnosti (oz. pomanjkanje le teh) povzročijo, da je lik kraljice dolgočasno enodimenzionalen in karikaturen. Filmu povzročajo preglavice tudi pogosta razvlečenost in nemarna montaža, za astronomski proračun 270. milijonov dolarjev precej izumentičena vizualna podoba in predvsem patetični izgled palčkov, ki so nenamerno strašljivi in spominjajo na slabo izdelane akcijske figurice. Navkljub vsem očitnim napakam pa Snow White ni katastrofa, saj poleg všečne junakinje postreže s solidnimi pevskimi točkami, impresivno kostumografijo in že omenjenim zvestim sledenjem duhu izvirnika. Končni rezultat je film, ki bi brez odvečnih “kontroverznosti” najverjetneje očaral širše občinstvo in ga znova spomnil na čar večne pravljice o Sneguljčiči in sedmih palčkih.