High Life je prvi angleško govoreči film francoske filmarke Claire Denis, vendar ob tem ni moč pričakovati hollywoodsko sproducirane limonade, kot se v podobnih situacijah prepogosto zgodi. Tokrat imamo opravka s filmom, ki ne sklepa kompromisov in gledalca povleče v temačen svet zunaj zemeljske orbite, kjer je skupina obsojenih kriminalcev podvržena bizarnim eksperimentom z namenom kreiranja umetne oploditve. Prvo, kar pri filmu najbolj pade v oči, je njegova hkrati strašljiva kot fascinantna vizualna podoba, ki se zgleduje po estetiki ruskega mojstra Andreia Tarkovskega, čeprav bi bilo krivično trditi, da Denisova omenjenega filmarja imitira. Če povem bolj po domače; High Life je vizualna poslastica, ki jo je potrebno videti na velikem platnu, saj zgolj na ta način gledalec občuti grozljivo praznino in občudovanja vredno velikost sveta, na katerega so obsojeni glavni junaki. Denisova pa se kljub temu še bolj izkaže s kompleksno zgodbo, ki se dotika mnogim moralnih vprašanj, hkrati pa se preroško zazre v prihodnost, ki jo bo prej ko slej predstavljala tudi umetna oploditev. Igralska zasedba je majhna, vendar toliko bolj zapomljiva, še posebej Robert Pattinson, ki je že zdavnaj prerasel najstniško senzacijo Twilight ter Juliette Binoche kot psihotična znanstvenica, ki je za svoje cilje pripravljena kršiti vsa moralna pravila. Počasni tempo in nekatere gnusne podobe verjetno ne bodo primerne za vsakogar, vendar pa je High Life film, ki bogato nagradi gledalčevo potrpežljivost.

Ocena +4