Film se lahko poveže z gledalcem na vse možne načine, včasih pa je le dovolj, da ima prvi preprosto zgodbo o preprostih ljudeh, ki se znajdejo v ne ravno preprostih situacijah. Na tak način bi lahko opisali italijansko kriminalno dramo Dogman, ki pripoveduje zgodbo o Marcellu, negovalcu psov iz obmorskega mesteca, hkrati pa naskrivaj preprodaja drogo in se druži z lokalnim nasilnežem Simoncinom. Ko slednji oropa trgovino njegovega dobrega prijatelja, se Marcello, ki je pri ropu posredno sodeloval, odloči zaščititi Simoncina in zato krene v zapor, leto dni kasneje pa se vrne na prostost z maščevanjem v srcu. Dogman je vzoren primer italijanskega filmskega realizma, ki temelji na izrazito naturalistični igri ter izogibanju melodramatičnim zapletom; pričujoči film ne bi mogel biti bolj približan resničnosti, ki nas obdaja, zato ne preseneča, da se gledalec nemudoma poveže z glavnim junakom, ki je v osnovi povprečen predstavnik delavskega razreda, zato je tudi njegov postopen padec v brezno nasilja in maščevalnosti toliko bolj čustven in pretresljiv. Režiser in scenarist Matteo Garrone prepriča s preprostimi širokimi kadri razpadajočega industrijskega mesta, ki uspejo zajeti ozračje zgodbe, majhnim številom stranskih likov, ki so vsi po vrsti dobro razviti ter nekaterimi ganljivimi prizori glavnega junaka, ko ta nasilje ter surovost nadomesti z ljubeznijo bodisi do svoje hčerke ali pa štirinožnih ljubljenčkov. Dogman je dokaz, da za odličen film ni potrebna grandiozna zgodba o ljudeh, ki spreminjajo svet. Včasih je že dovolj, da spremljamo življenja ljudi, ki enostavno želijo preživeti in hkrati najti smisel v svetu kaosa in nasilja.