Južnokorejska skrivnostna drama Burning je sprva zaznamovana s “klišejskim”zapletom iz ameriških romantičnih komedij; Lee Jong-su je brezposelni mladenič, ki želi postati pisatelj in nekega dne naleti na svojo znanko iz otroštva in se z njo zaplete v strastno razmerje, nakar ona na lepem odpotuje v Afriko in se po nekaj mesecih vrne v družbi skrivnostnega bogataša, južnokorejskega “Velikega Gatsbyja” Bena. Skoraj dve uri in pol dolg film se v prvi polovici posveča razvoju odnosu med tremi glavnimi junaki in porastu ljubosumja in drugih konfliktov, še posebej izpostavljen je močan kontrast med revnim in nesamozavestnim Leejem ter karizmatičnim in ležernim Benom. Toda nekje na sredi zgodbe ta zatava v območje skrivnostnega trilerja, ko Lee raziskuje nenavadno izginotje svoje znanke, hkrati pa začne zasledovati Bena, ki je morebiti odgovoren za vse skupaj. Burning je počasen film, ki od gledalca zahteva dobršno mero potrpežljivosti, svet, v katerega je vržen skupaj z glavnimi junaki pa je skrivnosten in brez jasnih odgovorov. Burning deluje kot da bi David Lynch posnel romantično dramo. A nikar ne mislite, da režiser Chang-dong Lee golo imitira ameriškega mojstra filmskega surrealizma, saj v svoj film vnese veliko izvirne simbolike, poetičnosti ter enako čudovitih kot strašljivih prizorov, izdelek pa je kot celota mogoče nerazumljiv (vsaj po prvem ogledu), vendar podobno kot npr. Twin Peaks gledalca motivira, da se vedno znova vrača v ta nenavaden svet. Burning je zahteven in mestoma mučen film, ki pa vseeno ponudi dovolj, da se vtisne v večni spomin.