Drama Styx je ugledala luč sveta v času, ko so v Evropi debate o begunski krizi še vedno vroče, polemične in polne si ekstremno nasprotujočih mnenj. Zdi se, da je v tem hrupu, ki je pogosto pogojen z ideologijo in politično manipulacijo, težko odkriti glas razuma, ki bi nam omogočal realističen pogled na omenjeno problematiko. Ravno na tem mestu se mora izkazati predvsem sedma umetnost kot glasnica tistih, katerih glas ostaja vedno znova zamolčan. V pričujočem filmu spremljamo reševalko Rike (odlična Sussane Wolff), ki med plovbo na odprtem morju nenadoma naleti na ladjo z begunci, ki se bo vsak čas potopila. Rike sprva želi nastali konflikt rešiti po diplomatski poti s kontaktiranjem oblasti, ki pa zavlačuje z reševalno akcijo, zato se odloči sama pomagati beguncem, pri tem pa na riziko postavi lastne zmogljivosti. Styx, ki je sicer poimenovan po mitološki reki, ki v grškem podzemlju ločuje svet živih in mrtvih, je izrazito naturalističen potret tematike, ki običajno zahteva dobršno mero sočutja in sentimentalnosti. Režiser in soscenarist Wolfgang Fischer se premeteno odpove pretiranemu politiziranju teme in namesto tega postreže s prepričljivo odigrano, intimno in hkrati surovo realistično zgodbo o ne zgolj preživetju, ampak predvsem nujnosti ohranitev čuta za pomoč sočloveku v najbolj težkih trenutkih. Ob vsej grozoti in temačnemu vzdušju pa film ne pozabi na kontrastne podobe morske narave, ki so enako čudovite kot tudi zastrašujoče, še posebej v širokih planih plovil sredi velikanskega morja, ko se tako gledalec kot junaki filma počutijo majhni in nemočni. Styx je enako preprost kot tudi zapleten film, saj skozi minimalistično zgodbo izpostavi tisto, na kar vztrajno pozabljam; da vsako življenje šteje.