Za absurdnim naslovom The Man Who Killed Hitler and then Big Foot bi pričakovali drugorazredno akcijsko grozljivko, ki bi romala naravnost na DVD tržišče. Tudi zgodba na prvi pogled ne obeta nič drugega; Calvin Barr (Sam Elliot) je osamljen, zagrenjen in ostarel vojni veteran, ki je nekoč opravljal službo atentatorja za ameriško vlado in za časa 2. svetovne vojne na drug svet poslal samega kralja nacističnega imperija, Hitlerja. Na stara leta ga vlada znova pokliče na pomoč, da bi ji pomagal uloviti mistično bitje Big Foota, ki je okužen z boleznijo, zaradi katere je ogroženo celotno človeštvo. Kot že rečeno; zgodba filma je naravnost absurdna, če ne že kar neumna, toda končni rezultat je nekaj popolnoma drugega. The Man Who Killed Hitler and then Big Foot ni toliko zgodba o starcu, ki lovi mistično pošast, ampak zabaven, čustven in iskren potret človeka, ki je s svojimi dejanji spremenil tok zgodovine, vendar pa je bil hkrati zaradi zaupnosti nalog vedno obsojen na anonimnost in osamljeno življenje brez prijateljev in ljubezni. Spopad med Barrom in Big Footom je praktično omejen na deset minut filma, vse ostalo pa je namenjeno seriji flashbackov, s katerimi glavni junak obuja spomine na vojno in kako je moral zaradi višjih ciljev žrtvovati vse, kar bi njegovo staranje olajšalo. Film kakopak poganja vrhunska predstava Elliota, ki s svojo starošolsko eleganco in odločnostjo brez težav prepriča gledalca, da je zmožen drznih podvigov. Ker je film obarvan s specifičnim surrealnim ozračjem in skuša zabrisati mejo med resničnostjo in mitologijo, kakopak ne bo vsakomur pogodu, toda The Man Who Killed Hitler and then Big Foot je – verjemi ali ne – eden najbolj ganljivih filmov letošnjega leta.