Triler preživetja Fall je predstavljal tiho filmsko presenečenje leta 2022; preprost, vendar efekten film o dveh dekletih, ki obtičita na vrhu visokega radijskega stolpa, je navkljub splošni predvidljivosti in pomanjkanju izvirnosti uspel prepričati s spektakularnimi prizori vrtoglave lokacije, všečnima glavnima junakinjama ter neprestano napetostjo, od katere se je gledalcem dobesedno zvrtelo v glavi. Ker je film postal velika uspešnica, je pričakovano, da bo Hollywood koval vroče železo še naprej in štiri leta kasneje smo deležni nadaljevanja Fall 2: Deadpoint, ki v osnovi ponovi vajo svojega predhodnika. Jax, sicer žalujoča sestra umrle Hunter iz prvega dela in Luce sta najboljši prijateljici, ki se odpravita na Tajsko, da bi se povzpeli na goro Kwan, vendar se njun podvig kakopak ponesreči, ko skalni podor uniči njuno pot in tako obtičita na majavi deski, ki se nahaja več tisoč metrov nad tlemi. Fall 2: Deadpoint je kot nadaljevanje popolnona nepotreben film, kar pa je bilo za pričakovati; večja težava je, da ne premore niti kančka všečne preprostosti in adrenalinskega užitka predhodnika in tako venomer izpade kot njegova bleda senca. Zatakne se že pri zapletu, ki je lenobno neumen; medtem ko sta bili dekleti iz prvega filma adrenalinski odvisnici, ki sta uporabljali ekstremni šport kot beg pred resničnostjo, se Jax in Luce odpravita plezat zgolj zato, da bi počastili spomin na Jaxino pokojno sestro, ki je – mimogrede – umrla v enakih okoliščinah. Film tega absurdnega zapleta nikoli ne pojasni, temu pa sledi še cel kup drugih nesmislov, nevmesnih stranskih štorij (ena od teh vključuje tudi tihotapljenje mamil) in “šokantnih” preobratov, ki pa so prej smešni kot pa vznemirljivi. Film ima sicer nekaj privlačnih vizualnih scen in znova dobro izkoristi lokacijo strašansko visoke gore, toda zunaj tega gledalca čaka zgolj kopičenje ene neumnosti za drugo. Fall 2: Deadpoint se zelo očitno pripravlja na nova nadaljevanja in samo upamo lahko, da bodo ta narejena bolj premišljeno kot je tale zaspana žalost.

Če se kateri filmar lahko samozavestno loti adaptacije znamenite epske pesnitve Odiseja grškega pesnika Homerja, je to Christopher Nolan, ki se je tekom svoje kariere izpilil v dostavljanju vizualnih spektalov, ki pa vključujejo trdno emocionalno jedro in analize univerzalnih humanističnih vprašanj. The Odyssey ni zgolj klasična filmska adaptacija Homerjevega epa, pa četudi se dotakne nekaterih njegovih ključnih trenutkov (spopad s kiklopom, smrtonosne pesmi božanskih siren, čarovnica Kirka, ki spreminja moške v prašiče, soočenje s Scilo in Karibdo); Nolana bolj kot rutinsko popisovanje Odisejevih avantur zanima drzna rekonstrukcija naslovnega junaka, ki tokrat ni potretiran kot (zgolj) inteligentni zvijačnik, ampak predvsem kot človek, čustveno zaznamovan z barbarizmom vojne in tragičnimi posledicami lastnih odločitev, ki terjajo življenja mnogih njegovih tovarišev. Sočasno ohranjanje in razbijanje mita o Odiseju se zdi tvegana poteza, ki pa jo Nolan bolj ali manj opravi z odliko; v svoja provokativna filozofska razmišljanja o herojstvu in mitih kompetentno vnese za širše množice privlačen spektakel, ki je podkrepljen z grandiozno vizualno podobo, uporabo večinoma prepričljivih praktičnih učinkov in odlično emocionalno glasbo. Z vidika predstav zvezdniškega igralskega ansambla je tokrat težko govoriti o oskarjevskih presežkih; nekateri igralci so odlični (Robert Pattinson, Samantha Morton, Elliot Page, Zendaya), drugi solidni (Matt Damon v naslovni vlogi), tretji pa bledi in neizraziti (Tom Holland, Anne Hathaway). Glede na zahtevnost in orjaškost projekta Nolanu uspe “preobleči” Homerjev ep za moderno občinstvo, kar pa bi znalo ujeziti nekatere goreče navdušence nad antičnim literarnim izročilom še posebej zaradi režiserjevega poenostavljenega razumevanja literarne predloge in nekaterih čudnih stilskih odločitev (močni ameriški naglasi, na katere se sčasoma navadimo, znajo narediti dialoge preveč čudne). The Odyssey je eden najbolj ambicioznih in nekonvencionalnih projektov v Nolanovi karieri, ki mu do popolni zmanjka nekaj sape, vendar pa gledalcu ponudi tisto, za kar sedma umetnost obstaja; razkošni spektakel z ogromno srca.