Quentin Tarantino je vsekakor režiser, ki vedno znova preseneti s svojim pristopom do ustvarjanja filmov. Ko smo gledalci bili priča prvemu delu akcijske ekstravagance Kill Bill: Volume 1, so bila naša pričakovanja ob njenem nadaljevanju kakopak usmerjena v to, da bo zgodba o maščevanju nekdanje morilke po imenu Nevesta še bolj odštekano, krvavo, absurdno in obešnjaško. Toda Kill Bill: Volume 2 je presenetljiv (in dobrodošel) preobrat, ki se distancira od ekscesov prvega dela in postreže z mnogo več zgodbe z nepričakovano močnim čustvenim nabojem. V ospredju zgodbe je še vedno krvavo maščevanje Neveste, ki zapriseže, da bo ubila Billa, toda Tarantino nam tokrat ponudi globji vpogled v življenje glavne junakinje pred njenim usodnim padcem v komo in njeno srboritost ter hladnokrvnost nadomesti z ranljivostjo ter strahom. Ob tem pa Nevesta v vrhunski igralski interpretaciji Ume Thurman ne izpade kot šibka ženska, ampak kot oseba, ki je krvava pod kožo in s katero se lahko poistoveti vsak moški ali ženska. Bi pa pretiraval, če rečem, da je film čustvena drama, saj še vedno postreže z odbitimi akcijskimi prizori, ekscentričnimi liki, črnim humorjem ter tarantinovskimi dialogi, ki se med drugim dotikajo tudi realne percepcije superherojske mitologije, kar tudi sovpada z duhom same zgodbe. Kill Bill: Volume 2 je kot hudi moralni maček po prekrokani noči. Je kot bridko spoznanje, da po vsej preliti krvi in zlomljenih udih posledično sledi katarza z usodnimi posledicami. Katarza po tarantinovsko, seveda.