Verjemi ali ne, toda bilo je obdobje, ko se studio Disney še ni zanašal le na iskanje najbolj lenobnih načinov za hitri zaslužek. Bilo je obdobje, ko je studio ustvaril kup animiranih klasike, ki niso bile okužene s pokroviteljsko politično korektnostjo in sentimentalnostjo na ravni televizijski limonad. Z drugimi besedami; bilo je obdobje, ko je Disney spoštoval svoje občinstvo in nam ob vsakem obisku kinodvoran pričaral nekaj nepozabnega. Bilo pa je tudi obdobje, ko je studio realiziral zelo tvegane projekte in risana adaptacija sicer izredno nasilnega, temačnega in srhljivega romana The Hunchback of Notre Dame francoskega pisca Victorja Hugoja je predstavljala veliko presenečenje za tako velik studio. Risanka se sicer Hugojeve knjige niti malo ne drži (kar je razumljivo), čeprav ohrani motiv osamljenega zvonarja Quasimoda, ki ga posvoji zlobni sodnik Frolo in nastani v zvoniku pariške katedrale Notre Dame, dokler se Quasimodo s pomočjo ciganske plesalke Esmeralde odloči kreniti med ljudi. The Hunchback of Notre Dame je veličastna, epska, barvita in presenetljivo temačna kombinacija romantične drame, muzikala in komedije (čeprav je humorja bistveno manj kot pri ostalih risankah), vse skupaj pa je začinjeno z vznemirljivo akcijo, provokativnimi temami (kot npr. Frolova strast do Esmeralde) čudovitimi podobami in navdihujočim sporočilom o tem, da prava lepota prihaja od znotraj. Resda je risanka v osnovi malce naivna in vključi nekaj motečih komičnih elementov (živi kipi, ki Quasimodu delajo družbo), toda kot celota je The Hunchback of Notre Dame drzna animiranka, ki spada med najboljše, kar je studio Disney ustvaril v obdobju, ko je še imel nekaj samospoštovanja.