Taika Waititi se je po ogromen uspehu s superherojsko akcijo Thor Ragnarok odločil uresničiti nekoliko bolj oseben projekt in sicer satirično anti-sovražno komedijo Jojo Rabbit, s katero je obljubljal neusmiljeno roganje nacizmu in zapuščini tega režima, ki se žal čuti še danes. Zgodba je postavljena v zadnje leto 2. svetovne vojne, ko nacistična Nemčija počasi izgublja status velesile, to pa ne moti desetletnega fanta po imenu Jojo (Roman Griffin Davis), ki zagrizeno verjame v pravičnost režima, čeprav je globoko v sebi osamljen, prestrašen in zmeden otrok, željan pozornosti in ljubezni. Film operira z zanimivo idejo o tem, kako otrok posvoji sporno ideologijo, vendar pa ne zato, ker bi vanjo dejansko verjel, ampak bolj iz goreče želje, da bi se lahko počutil sprejetega v družbi in postal njen enakopravni in sčlan. Toda z bližanjem kapituacije Nemčije se tudi Jojo znajde v situaciji, ko se njegov ideološki zid začne rušiti, položaj pa mu še dodatno zaplete judovska deklica, ki se skriva v podstrešni sobi njegove hiše. Njegovo težavno odraščanje posredno spremlja tudi namišljeni prijatelj, sicer sam voditej nacistične Nemčije, Adolf Hitler (z namerno teatralno predstavo Waititija), ki mu hkrati predstavlja tako mentorja kot manipulanta. Kot že rečeno, je Waititi s filmom Jojo Rabbit obljubljal brezkompromisno satiro, ki se odkrito norčuje iz politične retorike skrajnih desničarjev, vendar pa je končni rezultat nekaj bistveno drugačnega. Pričujoči film je v prvi vrsti čustvena, zabavna, očarljiva in ganljiva zgodba o odraščanju otroka v problematičnih časih, hkrati pa se dotakne tudi ideološkega zastrupljanja mladih s prezirom do drugačnosti. Z vidika satire je film tako preveč politično korekten, da bi res koga zbodel, norčevanja iz nacizma pa je v zgodbi zgolj za vzorec, kot da bi se Waititi zavil v rahlo samocenzuro. Je pa zato Jojo Rabbit toliko bolj uspešen s prepletanjem obešnjaškega humorja in dramatičnih trenutkov, kar bi lahko izpadlo neokusno, toda Waititi uspe vedno ohraniti subtilnost in dostojanstven pristop. Waititija nasploh bolj kot satira zanima posredovanje univerzalnega sporočila o odrešujoči moči ljubezni in nesmiselnosti sovraštva na podlagi ideoloških prepričanj. In četudi smo to sporočilo slišali že neštetokrat, v bistvu ne škodi, da ga še enkrat, še posebej preko tako očarljivega filma. Za tako dober rezultat se je potrebno zahvaliti tudi izvrstni igralski zasedbi, kjer šov ukradeta Davis in presenetljivo sproščena in zabavna Scarlett Johansson v eni od svojih najboljših vlog. Navkljub temu, da se film oklepa že večkrat slišani sporočil, je Jojo Rabbit več kot spodobna zabava, ob kateri boste potočili tudi kakšno solzo in se zamislili nad tem, kako odrasli s svojimi vedenjskimi vzorci vplivamo na svet mladih ljudi.