Potem, ko je tretjemu (in nepotrebnemu) delu franšize Terminator z naslovom Rise of the Machines spodletelo ponoviti uspeh svojih legendarnih predhodnikov, si je saga o vojni med človeštvom in stroji vzela nekaj let ustvarjalnega premora. Leta 2009 je tako sledilo novo poglavje z naslovom Salvation, ki je dogajanje iz sedanjosti premaknilo v prihodnost, natančneje na prve frontne linije omenjene vojne. In ta sprememba okolja je za gledalca zelo dobrodošla; film nas popelje v prepričljivo temačen, surov in umazan postapokaliptični svet, ki ga je uničil zlovešči program Skynet, vodja odporniškega gibanja John Connor (Christan Bale) pa poskuša s skrivnostnim Marcusom (Sam Worthingon) najti svojega “bodočega” očeta Kyla Reesa (Anton Yelchin). Film postreže z vznemirljivimi in impresivnimi akcijskimi prizori, živahnim dogajanjem in nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (Bale in Yelchin), zato tudi ni moteče, da zgodba bolj ali manj ignorira prejšnje filme in ustvari nekakšno alternativno resničnost, kjer sodni dan ni preprečen in je vojna s stroji neizogibna. Navkljub mnogim močnim trenutkom pa ne moremo reči, da je Salvation nekakšna spregledana mojstrovina; z izjemo Connorja in Reesa je večina likov izredno plitkih in osebnostno na ravni akcijskih figuric, zgodba mnogo preveč časa namenja dolgočasnemu Marcusu, akcija proti zaključku postaja vse bolj repetetivna, zgodbo pa prav tako pestjo nekatere nelogičnosti, še posebej izredna taktična nesposobnost strojev, ob kateri se vprašamo, zakaj človeštvo potrebuje toliko časa, da bi jih premagalo. Terminator Salvation je rutinski in nepotreben prispevek k franšizi, ki ne bi smela nikoli postati franšiza, vendar pa je hkrati njeno najboljše nadaljevanje, saj ne skuša zgolj replicirati že znane zaplete, ampak gledalcu ponuditi nekoliko drugačno izkušnjo.