Motherless Brooklyn bi lahko označili za življenjski projekt igralca Edwarda Nortona, saj je v njegovo realizacijo vložil več kot dve desetletji napornega dela. Četudi se roman, po katerem je film posnet, odvija v sedanjosti, se je Norton odločil dogajanje prestaviti v 50. leta in s tem ustvaril svojevrstni poklon klasičnemu filmu noir, opremljenim z mamiljivo jazz glasbo, vonjem po cigaretah in alkoholu ter zagonetno zgodbo o umorih, politični korupciji in kafkovskem spopadu z močjo oblasti. Film v ospredje postavi zasebnega preiskovalca Lionela, ki boleha za tourettovim sindromom (bolezen, kjer je posameznik podvržen nenadzorovanim trzljajem in agresivnim pljuvanjem besed) in skuša raziskati smrt svojega mentorja, ob tem pa trči ob velikansko zaroto, v katero je vpleten celo sam župan mesta in njegovi tesni sodelavci. Motherless Brooklyn ne bi mogla biti bolj natančna imitacija staromodnih noir kriminalk, vendar to ne pomeni, da je film zgolj brezsramna žanrska kopija, še posebej po zaslugi občudovanja vredne Nortonove ambicioznosti in natančnosti, da bi sledil rdeči niti zgodbe romana, hkrati pa obudil vzdušje danes že nekoliko pozabljenega žanra. Privlačna fotografija, vzdušno dogajanje, inteligentni dialogi, sivinsko zgrajeni liki, ki hodijo po tanki meji med poštenostjo in korupcijo, privlačni soundtrack Daniela Pembertona ter odlični igralski ansambel na čelu z nevrotičnim Nortonom so več kot dovolj močni razlogi za ogled filma, čeprav ta od gledalca zahteva nekoliko previsoko stopnjo pozornosti. Motherless Brooklyn zna biti zaradi počasnega tempa, epske dolžine dveh ur in pol, zanašanja bolj na dialoge kot na akcijo ter zapletene zgodbe s številnimi preobrati za gledalce izredno napore in celo dolgočasen film, toda to vsekakor ne pomeni, da gre za slab izdelek. Tudi sam Norton je povedal, da je film posnel iz ljubezni do žanra, zatorej se bodo oboževalci klasičnih “hard-boiled” detektiv počutili doma. Ostali pa film lahko preskočite.