Ob ogledu najnovejšega filma legendarnega španskega filmarja Pedra Almodovarja je več kot očitno, da ta navdih za film črpa iz svojega lastnega življenja. Brez dvoma bi lahko rekli, da je Pain and Glory Almodovarjev najbolj osebni in iskren film, saj je težko prezreti režiserjeva prizadevanja, da bi svoje srce izlil na veliko platno in dal gledalcem priložnost, da pokukajo v njegovo dušo. V drami namreč spremljamo življenje filmskega režiserja Salvadorja (odlični Antonio Banderas, ki si oskarjevsko nominacijo za najboljšega igralca več kot zasluži), ki na stara leta živi v bledi senci svoje nekdanje slave; bori se namreč s pomanjkanjem navdiha, bolečinami v hrbtenici, katere skuša lajšati s kajenjem heroina, starimi zamerami ter melanholičim obujanjem spominov na svojo mladost, še posebej na tesen odnos s svojo materjo. Almodovar gledalca popelje skozi barvit in poetičen labirint čustev, človeških hib in neizpolnjenega hrepenenja, pri tem pa ne nikoli ne zapade v malodušje, samopomilovanje in pretirano zamorjenost. Ena od večjih odlik pričujoče male mojstrovine je namreč v tem, da tudi v najtežjih trenutkih ohranja smisel za humor in glavnemu junaku ponudi oporo, zaradi katere lahko prebrodi neprijeten proces staranja in se tudi v jeseni življenja znova rodi. Almodovar z lahkoto menjava časovna obdobja in tako med preteklostjo in sedanjostjo vleče mnoge vzporednice, drobne vinjete iz življenja glavnega junaka pa nam na subtilne načine mečejo drobtinice, preko katere ob koncu sestavimo njegov celovit psihološki potret. Film ob tem seveda ne pozabi, da je še vedno v službi vizualnega medija, zato postreže s čudovito, skorajda čustveno fotografijo, uglajenim počasnim tempom in že omenjeno poetičnostjo, ki brez osladnega simbolizma ustvari vsakdanje pojave neverjetno privlačne in obarvane z močno izpovedno noto. Pain and Glory je intimna mojstrovina španskega maestra, ki zaigra na čustvene strune, vendar hkrati deluje iskreno ter hudomušno.