Horse Girl je film, ki ga težko stlačimo v en sam žanr; začne se kot komedija o prikupno zmedeni in v konje zaljubljeni prodajalki tekstila, nakar se nekje na polovici spremeni v nekoliko temačnejšo psihološko dramo, saj postane očitno, da glavna junakinja trpi za posledicami hude duševne bolezni, zaradi katere začne verjeti v bizarne teorije zarot o nezemeljskih ugrabitvah, kloniranju same sebe in reinkarnaciji njene pokojne babice. Prepletanje toliko različnih elementov v nek smiseln miks je kakopak zelo zahtevno preizkušnjo, ki jo večina filmov ne zmore uspešno opraviti. Horse Girl je pri tem – z nekaterimi manjšimi kiksi – izpit prestal z dobro oceno, še posebej po zaslugi odlične Alison Brie, ki drži film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih. Na nek način bi pričujoči izdelek lahko primerjali z Phillipsovim Jokerjem, saj v obeh filmih spremljamo padec psihično nestabilnih posameznikov v brezno norosti, le da je Horse Girl bistveno manj ekstremen in nasilen, zato pa toliko bolj poetičen in poln surrealnega simbolizma. Ravno zaradi plepletanja različnih žanrov je film venomer nepredvidljiv in poln ugibanj o tem, kam bo zgodba krenila v naslednjem kadru, se pa zna zgoditi, da bo nekaterim gledalcem vrivanje stranskih zgodb z nezemljani, časovnimi manipulacijami in kloniranjem postalo pretirano, še posebej v zadnji tretjini, ko meje med realnostjo in halucinacijami ni več mogoče smiselno začrtati. Manjši kiks filma je tudi ta, da bi lahko postregel z nekoliko več informacijami o življenju glavne junakinje, saj se v psiholoških dramah s površinskimi razlagami gledalec nima kaj za pomagati. Na srečo je Horse Girl tudi v najbolj težavnih trenutkih še vedno fascinanten vpogled v ozadje duševnih težav, seveda z veliko prostora za izboljšave.