Pri negativnih kritikah filmov, namenjenih najmlajši publiki, pogosto slišim izgovor, da do tovrstnih izdelkov ne smemo biti preveč negativno nastrojeni, saj so njihova ciljna publika otroci. Kar (očitno) pomeni, da je treba naše najmlajše obravnavati za totalne idiote, ki si ne zaslužijo ogleda filmov z zanimivo in smiselno zgodbo, dobrimi šalami, všečnimi liki in poučnim sporočilom. Sonic the Hedgehog, posnet po seriji istoimenskih SEGA igric o izredno hitrem ježku Sonicu, je takšne sorte izdelek. Je film, ki se obnaša kot tretjerazredni klovn, ki skuša otroke nasmejati po liniji najmanjšega odpora, pri tem pa večkrat trči ob vprašanje, komu je njegova prisotnost sploh namenjena. Pričujoči film se sicer lahko pohvali z nekaterimi barvitimi podobami in avtentično podobo naslovnega junaka, to pa je žal tudi vse, pri čemer je moč čutiti trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek izdelka. Zgodba je površno razvita, na več mestih gledalec dobi občutek, kot da določeni deli filma preprosto manjkajo, liki so kartonski in brez globine (še posebej obupen je Jim Carrey v vlogi zlikovca, ki se je znova znašel v fazi, kjer meni, da je za komika dovolj, da se pred kamero spakuje in teatralno kriči), motivacije za njihova dejanja večkrat nejasne, ježek Sonic pa s svojimi ponavljajočimi (in niti malo zabavnimi) monologi in utrujajočimi šalami na račun njegove hitrosti ne potrebuje veliko, da postane nadležen. Še najbolj zmeden del filma pa je njegov ton, kar je še posebej izrazito pri šalah; glede na njihovo lenobno izvedbo bi pričakovali, da je film namenjen najmlajšim, vendar se na vsake toliko časa pojavijo obskurne popkulturne reference na filme kot sta Speed in Men in Black ter glasbeno skupino ZZ Top. Na več mestih ni jasno, katero ciljno publiko si je film izbral in rezultat tega je še ena benda filmska adaptacija računalniške igre, ki pa je že zaslužila dovolj denarja, da bomo kmalu deležni nadaljevanja. Porazno.