Harlon je najstnik, ki ga že od ranega otroštva preganjajo vizije belega zajca, katerega je ustrelil med lovom s svojim očetom alkoholikom. In v naslednjih letih se zdi, da Harlona ob vsakem drobnem žarku upanja vedno znova vleče nazaj v brezno hude duševne stiske, ki jo njegova okolica s svojo brezbrižnostjo in surovostjo samo še poglablja. White Rabbit v marsičem spominja na lanskoletno uspešnico Joker, saj oba filma prikazujeta grozljive posledice, ki jih na posamezniku pusti duševna bolezen, le da je tokrat tragičnost dogajanja še bolj izrazita, saj imamo opravka z občutljivim najstnikom, katerega plahost in zadržanost kmalu nadomestita jeza in nasilje. Film je pri tem zelo iskren in skorajda brutalen, še toliko bolj prepričljiv pa je pri orisu burnega notranjega dogajanja glavnega junaka, do katerega gledalec čuti hkrati obžalovanje, jezo in celo prezir. Dobre igralske predstave in odrekanje hollywoodski sentimentalnosti pa naredijo zgodbo še bolj boleče realistično. Glede na obravnavano tematiko je film žal nekoliko površinski in klišejski, povrhu tega pa mnogo preobratov v zgodbi ni smiselno pojasnjenih (dober primer tega je lik Harlonove punce, ki iz uporniške in zadrogirane najstnice nenadoma mutira v pridno krščansko deklico, četudi ni nikoli pojasnjeno, kaj je vplivalo na njeno burno spremembo), mnoge gledalce pa bi znal zmotiti nekoliko preveč eksplotacijski in hkrati dvoumen konec, zaradi katerega film izgubi nekaj močne sporočilnosti. Navljub težavam pa je White Rabbit pogumen skok v občutljivo problematiko duševne bolezni pri mladih ljudeh, ki ne moralizira, ampak nazorno prikaže, kaj se zgodi, ko posameznikova bolečina doseže vrelišče in eksplodira v nekaj nepredstavljivo tragičnega.