Splav je verjetno ena najbolj občutljivih družbenih problematik, ki je in žal še dolgo časa bo razdelila javnost na ostre zagovornike in nasprotnike. Pri splavu ni relevantno zgolj etično vprašanje o tem, če bo noseča ženska “ubila” svoj zarodek, ampak se hkrati odpira še ena debata in sicer o dejanski moči svobodne izbire. Ali ima ženska pravico sama odločati o tem, če bo obdržala otroka ali ne? Je splav umor ali svobodna odločitev? In to spregledano plat omenjene problematike skuša prikazati drama Never Rarely Sometimes Always. Zgodba se vrti okoli 17 – letne Autumn, ki nepričakovano zanosi in se odloči narediti splav. Vendar pa v podeželskem okolju države Pennysylvania splav ni legalen, zato se s svojo najboljšo prijateljico odpravi na kliniko v New Yorku, kjer bi lahko na njej opravili zahtevni poseg. Film režiserke in scenaristke Elize Hittman dokazuje dvoje; da je prihodnost filma v ženskih rokah in da je moč posneti film o občutljivi problematiki, ki z gledalcem ne manipulira ali hrani s političnim parolami in mu namesto tega dopusti, da si sam izoblikuje stališče o prikazani situaciji. Never Rarely Sometimes Always je melanholični film ceste, kjer se skozi razmišljanja o občutljivih problematikah izluščajo dileme osamljenosti, izdaje, izgube zaupanja in prebolevanja travmatičnih izkušenj, kar nenazadnje izkusi vsaka ženska v takšnem položaju. Film noče zgolj pridigati o tem, da ima ženska pravico do splava, ampak da se za njeno odločitvijo vedno skrivajo globji motivi, ob katerih bi javnost morala izražati več sočutja kot pa zgražanja. Odlične igralske predstave Sidney Flanigan in Talie Ryder, spretna kombinacija realizma in simbolizma, namenjenega izražanju osebnih doživljanj glavne junakinje, odlična glasba in življenjski dialogi poskrbijo, da je Never Rarely Sometimes Always film, ki ga zlepa ne boste pozabili. In skoraj nujno, da ga nikoli ne pozabimo.