Psihološka srhljivka Silence of the Lambs upravičeno velja za enega najbolj strašljivih in elegantnih trilerjev 90. let, ki je med drugim osvojila tudi oskarja za najboljši film in najboljšo stransko moško vlogo (fenomenalni Anthony Hopkins). Uspeh in sam vpliv filma je očitno vzpodbudil tudi pisatelja Thomasa Harrisa, ki je sicer tudi avtor literarne predloge omenjene mojstrovine, da je leta 1999 izdal njegovo nadaljevanje z naslovom Hannibal. In ker morajo v Hollywood kovati železo, dokler je vroče, je filmsko adaptacijo dve leti kasneje zaplodil Ridley Scott, v vlogi enako uglajenega kot tudi psihopatskega morilca Hannibala Lecterja pa se je vrnil fenomenalni Anthony Hopkins. Pričakovanja so bila – glede na vse vpletene v nastanek filma – visoka in podobno kot roman je tudi končni izdelek naletel na mešane odzive kritikov in javnosti, pogosto pa se je omenjala beseda razočaranje. In žal tudi sam ne morem najti bolj primerne besede; Hannibal je razvlečen, dolgočasen, nevzdušen in boleče rutinski hollywoodski pofl, ki ne premore niti kančka suspenza, kaj šele strašljivosti svojega predhodnika. Da ne bomo krivični; igralske predstave so povečini spodobne (Julianne Moore, ki tokrat upodobi agentko FBI Starlingovo je dobra zamenjava za Jodie Foster, medtem ko je Hopkins presenetljivo medel, zdolgočasen in v filmu zgolj zaradi visokega honorarja) in na trenutke je film nasičen s facinantno morbidnim nasiljem, vendar pa kot celota nikoli ne pritegne. Za to je delno kriv večni problem režiserja Scotta, ki v filmih (pre)pogosto preferira stil nad vsebino, večinoma pa tudi to, da naslovni lik dr. Lecterja preprosto ni več strašljiv ali gospodovalen, ampak deluje kot zdolgočasen upokojenec z željo po človeškem mesu. In če je Silence of the Lambs živahen najstnik, je Hannibal njegov utrujen oče, ki sedi na verandi in se brez kondicije sprašuje, zakaj sploh še živi.