Paul Thomas Anderson je ime, od katerega upravičeno pričakujemo presežek. Filmski mojster je znan po svojem perfekcionizmu, skorajda matematični natačnosti in je tudi eden redkih filmarjev, ki uspe iz svojih igralcev vedno potegniti maksimum. Zlati primer tega je mojstrska psihološka drama The Master, ki je hkrati žal tudi eden zadnjih filmov, v katerem je nastopil pokojni Phillip Seymour Hoffman. Tokrat presune z vlogo enako karizmatičnega kot tudi enigmatičnega Lancasterja Dodda, sicer vodje verske skupine, imenovane Vzrok. Vanjo se po naključju včlani tudi prostaški, gobezdavi, nasilni in podivjani vojni veter Freddie (Joaquin Phoenix), v katerem Dodd vidi priložnost, da še eno izgubljeno dušo reši pred dokončnim eksistencialnim propadom, četudi lahko za to oba plačata previsoko ceno. Film je v javnosti dvignil nekaj prahu, saj je Vzrok precej očitna asociacija na popularno gibanje scientologijo, vendar pa je The Master vse prej kot satirično norčevanje iz obstoječe religije. Na vsebinski ravni gre za film o vrednosti človekove osebne svobode, ki hkrati zastavi provokativno vprašanje o tem, ali ljudje potrebujemo pastirje, da nam očistijo vest ali pa smo tega zmožni sami; zato ni niti malo presenetljivo, da se film vrti okoli osebnostnih nasprotij med Doddom, simbolom “blage” avtoritete, ki verjame v kolektivizem ter Freddiejem, katerega zaznamuje uporniški in hkrati destruktivni duh. Na tehnični ravni pa je The Master film, po katerem se lahko vsak mlad, nedebudni filmski umetnik uči svojega poklica; Andersonov film namreč uči, kako režirati, montirati, postaviti kadre, strukturirati zgodbo in iz igralcev potegniti tisto, kar bi lahko označili za “oskarjevsko igro”. Hoffman je kakopak fenomenalen, še boljši pa je Phoenix kot nepredvidljivi Freddie, z epizodnimi vlogami pa navdušijo tudi Laura Dern, Amy Adams in Rami Malek. Preprosto povedano; The Master je moderna filmska klasika oz. film, po katerem se lahko učimo osnov delanja filmov.