Do režijskega prvenca Josha Safdieja, ki se je kasneje skupaj s svojim bratom Bennyjem proslavil z modernimi klasikami kot sta Good Time in Uncut Gems, lahko pristopimo na dva načina; kot da bi si želeli ogledati klasični film z uvodom, zapletom, razpletom in zaključkom ali pa zgolj eksperiment brez trajnejše vrednosti. Žal The Pleasure of Being Robbed spada v kategorijo slednjega; gre za naturalistični, skoraj dokumentarni prikaz nekaj dni v življenju kleptomanke Eleonore, ki nekega večera skupaj s svojim prijateljem Joshom ukrade avtomobil in krene na potovanje od New Yorka do Bostona, vmes pa se ne more upreti ropanju mimoidočih. Glavna težava filma The Pleasure of Being Robbed je ta, da se večino časa odvija kot začaran krog; glavna junakinja hodi od ene točke do druge, nekaj ukrade in potem to ponavlja naslednjih 71. minut, kolikor film traja. Tekom te dobre ure gledalec od videnega vzame bolj malo; o glavni junakinji vemo na koncu ravno toliko kot na začetku, o njenem prijatelju še toliko manj, film pa navkljub skromni dolžini ne najde neke zgodbe, rdeče niti ali pa vsaj poučnega nauka. The Pleasure of Being Robbed je film, ki obstaja. Nikakor ne gre za slab izdelek, saj je Safidejeve dokumentarični pristop do prikaza ritma vsakdanjika v velikih mestih prepričljiv in deloma vzdušen, igralske kreacije pa so prav tako dovolj spodobne, še posebej glede na dejstvo, da gre za izredno nizkoproračunski izdelek. Toda film preprosto nima zgodbe oz. ničesar za povedati. Morebiti zgolj to, da je kleptomanstvo resna bolezen, ki se je človek nikoli ne more docela znebiti. A to je nekaj, kar bi lahko film dosegel v maksimalno pol ure, nikakor pa ne deluje dovolj zanimivo za celovečerni izdelek. Film bo verjetno zanimiv za oboževalce bratov Safdie, da vidijo, kako je polovica dueta začela razvijati svoj filmski jezik, vendar pa se vseeno zdi, da bo izdelek navdušil zgolj najbolj goreče oboževalce. Drugi pa lahko pogledate stran.