Zadnja leta je Spike Lee, eden najbolj vplivnih temnopoltih filmarjev vseh časov, po mnogih kiksih znova pridobil na zagonu in predvsem jezi, ki ga je konec 80. in v začetku 90. let izstrelila med zvezde. Z vojnim epom Da 5 Bloods se Lee dotika zanimive in žal pogosto zamolčane problematike eksistencialnega in čustvenega položaja črnskih veteranov vojne v Vietnamu, ki že sama po sebi predstavlja eno od gnojnih ran moderne ameriške zgodovine, da o dolgoletnih travmah tistih, ki so naivno služili domovini, niti ne govorimo. V filmu spremljamo skupino petih prijateljev, ki so v Vietnamu skupaj služili vojsko in postali t.i. “krvava” bratovščina, na stara leta pa se vrnejo nazaj v džunglo, da bi odkopali ostanke njihovega padlega brata in tudi velikansko količino zlata, ki so ga skrili pred oblastmi. Velja opozoriti, da Da 5 Bloods ni toliko vojni film, ampak bolj film o ljudeh, katere vojna ni nikoli zapustila, zato se zdi smiselno, da se vrnejo v Vietnam in simbolično obračunajo s svojo preteklostjo. Kot je moč pričakovati, Lee na več mestih v svojem značilnem udarnem slogu obračuna z aroganco in hinavščino ameriške politike, ki vzgaja mačehovski odnos do temnopoltih državljanov in brezsramno promovira rasizem ter nasilje. Na srečo film ni preveč političen in se povečino osredotoča na itimno zgodbo skupine prijateljev, ki so se na nekdanjem bojišču znova prisiljeno soočiti ne zgolj z razsežnostnimi sistemskega nasilja, ampak tudi z lastnimi problemi kot so pohlep, odtujenost ter beg pred umazano resnico. Igralske predstave so odlične, toda to je film, v katerem zasije predvsem Delroy Lindo v vlogi travmatiziranega vojnega veterana, ki beži pred samim seboj in je skoraj v vsakem prizoru na robu popolnega živčnega kolapsa. Film pa ima kljub temu nekaj napak, ki pa so se Leejeve izdelke že “pričakovani”; je močno razvlečen (še posebej v drugi polovici), včasih se ne more odločiti, če bi bil vojna moralka ali akcijski triler, Leejevi politični komentarji pa so pogosto precej nesubtilni in pridigarski. Da 5 Blood tako ne spada med Leejeve filmske vrhunce in bi znal koga dolgočasiti, še posebej tiste, ki pričakujejo čistokrvni vojni spektakel. Je pa sigurno eden njegovih boljših izdelkov v zadnjem desetletju.