Kanadski trmoglavi in pogosto provokativni filmar David Cronenberg je znan po tem, da gledalca rad postavlja v nelagoden položaj in mu preko svojih filmov servira najbolj groteskno dozo vsakdanjosti. Psihološka drama Spider nedvomno spada med njegove najbolj zahtevne in temačne filme, saj ta ne ponuja veliko upanja in vedrine, hkrati pa osrednje like vrže v ponavljajoči cikel travmatičnih dogodkov, nasilja in psihičnih kolapsov. Glavni junak filma je duševno moteni Dennis Cleg (odlični Ralph Fiennes), ki je po več letih izpuščen iz psihiatrične bolnišnice in najde zatočišče v nekakšni varni hiši za nekdanje psihične bolnike. Tam začne brskati po svoji težavni preteklosti in obujati spomine na svojo mamo in predvsem nasilnega, zapitega in prešuštniškega očeta (prav tako odlični Gabriel Byrne), ki si najde novo ljubico in hkrati ugotovi, da je njegova žena postala “odvečni” družinski član. Kot že rečeno; svet, v katerem se odvija film Spider, je hladen, odtujen, nasilen in praktično brezupen. Tu ni prostora za simbolične žarke upanja; vsi liki so ujeti ne zgolj v lastne kletke destrukcije in samopomilovanja, ampak so hkrati obsojeni na tavanje v temačnem in kafkovsko pesimističnem industrijskem okolju. In četudi je film neprijeten in bo marsikaterega gledalca spravil v depresivno stanje, to ne pomeni, da je izdelek slab. Ravno nasprotno; Spider je film z močno umetniško vizijo in brezkompromisnim pristopom, ki je prej vreden občudovanja kot zgražanja. Cronenberg se zaveda, da ima pred seboj žalostno zgodbo, zato jo ne želi napolniti s humorjem, saj bi s tem izničil dramatičnost dogajanja, še posebej v zadnji tretjini. Četudi Spider ne spada med Cronenbergove presežke, je še vedno skorajšnja mala mojstrovina, ki iz nič naredi ogromno ter pri zahtevnejšem gledalcu pusti močan vtis.