Motnja hranjenja je problematika, ki je v filmih (vsaj po mnenju avtorja tega bloga) premalokrat obravnava in še tedaj je predstavljena zgolj kot nek stranski zaplet, ki ostane nerazrešen. Ravno zato je ogled drame To The Bone še toliko bolj nujen, saj se omenjene problematike loteva odgovorno, zrelo in celo z dobršno mero optimizma ter humorja. Film delno temelji na resnični zgodbi režiserke Marti Noxon in njenem boju z anoreksijo; glavna junakinja je mlada umetnica Ellie, katere motnja hranjenja je tako močno napredovala, da celo njeni starši brezupno čakajo, da se bo izstradala do smrti. Zadnja rešilna bilka zanjo je vselitev v hospic za mlade anoreksike, kjer spozna nekonvencionalnega zdravnika, naveže prijateljstva in celo začuti ljubezen, žal pa se zdi, da jo na poti do odrešitve vedno znova ustavi bolezen, ki je prešla v odvisnost in način življenja. Noxonova brez dlake na jeziku razgali vse psihične in fizične posledice, ki jih na človeku pusti anoreksija, četudi se bolj posveča prvim kot drugim. To The Bone ni takšne vrste film, kot bi pričakovali, saj nima tendence vplivati na gledalca in mu žugati s prstom, ampak zgolj predstaviti drobce iz vsakdanjika bolnic, ki se s stradanjem peljejo proti smrti. Prav tako glavni motiv filma ni boj glavne junakinje z anoreksijo, ampak predvsem čakanje na trenutek, ko se bo ta prisiljena soočiti s kruto resničnostjo in sama sebe pripraviti do tega, da si bo poiskala pomoč ter sprejela življenje, ne pa smrti. Presunljiva igra Lily Collins v glavni vlogi, nepričakovana visoka doza humorja, ki nikoli ne postane neokusen ter ravno pravšnja doza realizma kot tudi navdihujočega optimizma naredijo iz filma To The Bone obvezno robo za vsakega oboževalca angažirane sedme umetnosti.