Že po nekaj minutah vojnega filma Greyhound je jasno, kaj želi ta doseči; poskuša biti film, ki gledalca nemudoma vrže v dogajanje in se bolj kot globini likov ter njihovih medsebojnim odnosom ter življenjskim zgodbam posveča vznemirljivi akciji, začinjeni s hitrim tempom. Z drugimi besedami; Greyhound se na močno trudi biti Nolanov epos Dunkirk, le da mu za to primanjkujejo domiselna pripovedna nit, inovativnost ter suspenz, zaradi katerega nas je Nolan slaba tri leta držal v napetosti vse do zadnje sekunde. V pričujočem filmu spremljamo ameriškega kapitana Krausa, ki v zgodnjih letih 2. svetovne vojne na Atlantiku bije bitko z nemškimi podmornicami, katere želijo uničiti konvoj zavezniških ladij. Kot že rečeno, film po skopi uvodni predstavitvi glavnega junaka nemudoma skoči v akcijo na morju in tam ostane vse do konca, gledalčevo pozornost pa skuša zaposliti z vznemirljivimi prizori bitk ter suspenzom, ki bi moral ponazarjati tekmo s časom. Žal pa navkljub hvaležni tematiki in drznem pristopu Greyhound izpade kot boleče rutinski, generični in vsebinsko prazen dolgčas, ki se kljub skromni dolžini 90. minut vleče kot jara kača in gledalcu ne ponudi niti enega razloga, da bi mu bilo mar za zgodbo in njene like. Ti nimajo nobene globine ali osebnosti (večina jih je zreducirana na vpitje ter monotono serviranje dialogov z močnim vojaškim žargonom), vendar pa nas film na vsak način želi ganiti in prepričati, da bi nam za njihove usode moralo trepetati srce. Tu pa se pojavi glavna težava filma Greyhound in to je; nedokončanost. Nasploh se zdi, kot da sta režiser Aaron Schneider in scenarist Tom Hanks (ki odigra tudi glavno vlogo) sprva posnela bistveno bolj poglobljen izdelek z jasno strukturo, nato pa sta se v montaži odločila, da bosta v končnem izdelku obdržala zgolj ponavljajoče akcijske prizore. Ne bom lagal, če rečem, da so bolj “čustveni” prizori v filmu (npr pogreb padlih mornarjev) večkrat grobo prekinjeni in brez pravega učinka na gledalca. Z izjemo vedno odličnega Hanksa v glavni vlogi film Greyhound ne ponudi ničesar omembe vrednega; je ambiciozen, vendar hkrati izredno površen dolgčas, ki ustvarja vtis nedokončanosti. Pomorske bitke še nikoli prej niso bile tako monotone in 90 minut se redkokdaj vlečejo tako dolgo kot v primeru pričujočega izdelka.
Ocena 2
