Kralj filmske parodije, Mel Brooks, se je tekom svoje kariere norčeval iz praktično vsega mogočega in leta 1993 je napočil čas, da postreže s svojo različico legendarnega angleškega lokostrelca in odpadnika iz Sherewooda, Robina Hooda. Tatič, ki krade bogatim in daje revnim, je v začetku 90. let znova postal popularen, še posebej po zaslugi uspešnice Robin Hood: The Prince of Thieves, zato niti ni presenetljivo, da se je Brooks moral rogati tudi tej filmski uspešnici in mitom o Robinu Hoodu naspoh. Rezultat tega je Robin Hood: Men in Tights, obešnjaška, nesramna, divja, cinična, rahlo otročja, vendar vedno huronska smešna parodija, ki spretno kombinira fizično komedijo, bebave gage in satiro, pri tem pa bolj ali manj ostaja zvesta okvirni legendi o Robinu Hoodu. Je pa več kot očitno, da se film povečini norčuje iz zgoraj omenjene uspešnice, še posebej iz dejstva, da Robina Hooda igra Kevin Costner z močnim ameriškim naglasom. In verjemi ali ne; Cary Elwes se s svojim šarmom, nerodnostjo, dolgim jezikom in britanskim naglasom dejansko predstavi eno boljših igralskih različic plemenitega razbojnika iz Sherwooda (če odštejemo, da se večino česa dela norca iz samega sebe), bogata igralska zasedba pa še dodatno popestri dogajanje. Šale so večinoma absurdne in včasih bolj, drugič pa manj posrečene, nasploh pa je težko trditi, da pričujoči film predstavlja vrhunec Brooksove kariere. A glede na to, v kakšno temo je v naslednjih letih zašla filmska parodija, je Robin Hood: Men in Tights pravzaprav povsem na nivoju narejena smešnica za staro in mlado.