Tretja in zadnja sezona nemškega ZF trilerja Dark, ki je do te točke kot svoj osrednji motiv jemal potovanje skozi čas, začne uvajati nove koncepte vesolja, v katerem smo se doslej nahajali. Tokrat imamo poleg potovanja skozi čas opravka tudi z alternativnimi resničnostmi, v katerih se znajdejo nove različice že znanih junakov, največ pozornost pa je namenjene predvsem nesojenima ljubimcema Jonasu in Marthi, katerih vloga je v obeh svetovih bistveno pomembnejša kot sta sprva mislila. Če ste mnenja, da sta prva in druge sezona zapleteni in zaznamovani s težko sledljivo zgodbo, potem vam bo tretja predstavljala močan zalogaj. Morebiti premočan. Zato ni presenetljivo, da je med oboževalci serije ob vstopu v tretjo sezono prišlo do razkola, moja malenkost pa diplomatsko ostaja nekje na sredini. Dark je še vedno vzdušna, večplastna, odlično odigrana ter kompleksna serija, ki ji je nemogoče očitati pomanjkanje domišljije in izvirnosti. Žal pa je tretja sezona po mnenju pisca tega bloga tudi najšibkejša; glavna težava je ta, da so ustvarjalci serije po nepotrebnem v zgodbo vnesli že omenjen koncept alternativnih resničnosti, kar že tako dovolj kompleksno zgodbo zaplete do te mere, da ji je že težko slediti. Ne pomaga niti to, da ima vsaka resničnost svojo različico lika, ki se neprestano srečujejo med seboj in tekmujejo v tem, kdo bo dostavil bolj globoko filozofsko misel o temeljnih eksistencialnih vprašanjih. Na tem mestu se serija okužbi s sindromom ZF filma The Matrix (še posebej njenih nadaljevanj), ki so “kompleksnost” zamenjali za “pretencioznost” in mentalno masturbacijo. Najbolj bizarno pa je to, da navkljub vsej zapletenosti serija v zadnjih epizodah vzpostavi precej enostavne zaplete z melodramatičnimi rezultat (POZOR, RAZKRITJE VSEBINE; izkaže, da sta svetova, ki smo ju ves ta čas spremljali, rezultat ponesrečnega poskusa potovanja skozi čas nesrečnega znanstvenika, ki žaluje za svojim preminulim sinom in njegovo družino) Priznati moram, da sem imel z ogledom tretje sezone precej težav in da sem se čeznjo prebijal dobre tri tedne (za primerjavo; 1. in 2. sezono sem pohrustal v treh dneh), saj je vsaka epizoda predstavljala prav poseben napor. Da pa ne bo pomote; tretja sezona Dark je še vedno kvalitetna televizijska produkcija, pri katerih je treba občudovati to, da gledalca prilagaja svojim pravilom in ne obratno. Vseeno pa bi lahko serija bila bistveno manj zapletena in naporna za ogled, če bi se le držala okvirnega koncepta potovanja skozi čas.
