Režiserka in scenaristka Jennifer Reeder nas že v prvih minutah svojega napol psihadeličnega neo-noir trilerja Knives and Skin opomni, v kakšen svet se spuščamo; v svet, kjer se resničnost vedno znova podreja pravilom surrealnega, abstraktnega in celo grotesknega. Takšna kombinacija nas kakopak nemudoma spomni na zgodnja dela Davida Lyncha (še posebej triler Blue Velvet in nadaljevanko Twin Peaks), vendar Lynch je tiste sorte filma, ki ga je težko imitirati. Žal je to tudi največja težava Reederinega sicer kompetentno narejenega filma Knives and Skin; prevečkrat zatava v golo kopiranje “lynchevskih” idej, kar posledično škodljivo vpliva na vsebino, ki ostane nedokončana in premalo vzdušna. Reederjeva se sicer močno trudi in prva polovica filma dejansko zbuja veliko potenciala; zgodba se namreč osredotoča na prabivalce malega ameriškega mesta, katerega pretrese izginotje najstnice, prebivalci pa se vsak na svoj način (in s skrivnostmi, ki jih čuvajo drug pred drugim) spopadajo z nastalo situacijo, še posebej najstniki, ki se morajo povrhu tega še soočati z lastnim pomanjkanjem življenjskih ambicij in kroničnim dolgčasom. Knives and Skin je sicer mestoma unikatna izkušnja, ki se spogleduje z različnimi žanri (med drugim tudi z muzikalom) in skuša ambiciozno prikazati suhoparnost in enoličnost vsakdana glavnih junakov, le da ni povsem jasno, če ni to zgolj posledica napol pečenega scenarija, zaradi katerega se zdi, da zgodbi in likom manjka čustvena globina. Nasploh se zdi, da filmu manjka fokusa; namesto, da bi se držal rdeče niti, rad skače naokoli, predstavi številne stranske zgodbe brez zadovoljivega razpleta in ob koncu gledalca zgolj opomni na izgubljen potencial. Da ne bo pomote; Knives and Skin se lahko pohvali s privlačno fotografijo, dobrimi igralskimi predstavami in (sicer redkimi) trenutki briljance, vendar je kot celota nekoliko nerazdelan in tako izgubljen film kot so izguljeni njegovi glavni junaki.