Filmi, katerih osrednjih motiv se vrti okoli smrti otroka, ponavadi ob epilogu potegnjeno neko navdihujočo misel, obarvano s simbolično lučjo upanja na koncu tunela. Lynn and Lucy ni takšne vrste film; britanska socialno realistična drama namreč razgali tisti del našega vsakdana, kjer ni moč najti preprostih rešitev na težka eksistencialna vprašanja in se lahko še tako močna prijateljstva razblinijo v prah. To se zgodi tudi glavnima junakinjama pričujočega filma; Lynn in Lucy sta najboljši prijateljici že od osnovne šole naprej in zdi se, da je njun odnos dovolj močan, da lahko prestane še tako težko preizkušnjo. Toda ko Lucy v sumljivih okoliščinah izgubi svojega malega sinčka, začne Lynn dvomiti v nedolžnost svoje prijateljice, hkrati pa se sprašuje, kakšnega človeka je ves čas imela pred seboj. Lynn and Lucy je temačna drama, postavljena v objem depresivnega britanskega predmestja, kjer bolj kot fizično nasilje bolijo govorice, zaradi katerih se začnejo rušiti temelji navidez urejenih družin. Kot je pri britancih v navadi, tudi tokrat ni duha ne sluha o sentimentalizmu, prisilnih emocijah in melodramatičnosti, ampak režiser Fyzal Boulifa vzpostavi visoko stopnjo umazanega, necenzuriranega in bolečega realizma, kar mu uspe s popolno odsotnostjo glasbe (film s tem postane skorajda dokumentarec) in izvrstno naturalistično igro Nichole Burley in Roxanne Scrimshaw, ki sta enako prepričljivi kot najboljši prijateljici in kasneje vse bolj na smrt sprti sovražnici. Kar pa je filmu treba šteti najbolj v plus, pa je to, da gledalca neizprosno opomni, da nekatere zgodbe v naših življenjih ne bodo nikoli imele srečnih koncev in žal je tudi pričujoča ena od njih. Lynn and Lucy je navkljub počasnemu tempu in zadržani igri skoraj tako brutalen kot najbolj krvave kriminalke in bolj grozljivk kot najbolj okrutne grozljivke. Življenje je včasih nesramno kruto.