Ena od odlik slovenskega filma je ta, da vedno najde prostor za zgodbe “malih” ljudi oz. tiste zgodbe, katere pod težo podivjanega ritma vsakdanjika zlahka preslišimo in spregledamo. Oroslan je takšne vrste film, saj gledalcu ponudi intimen portret manjše vaške skupnosti na meji z Madžarsko, ki jo prizadene smrt moškega po imenu Oroslan. Potem ko po naključju odkrijejo njegovo truplo, se vaščani začnejo spominjati pokojnika preko ganljivih in duhovitih anekdot. Režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, ki je zgodbo spisal na podlagi resnične smrti moškega, ki ga sicer ni nikoli srečal, več kot očitno ustvarja zelo oseben in tih film, katerega namen je med drugim gledalca seznaniti z utripom odrinjenega slovenskega podeželja. Žal pa dobri nameni niso dovolj za dober film; Oroslan bi namreč bistveno bolje funkcioniral kot kratkometražni film, saj ne premore dovolj vsebine, da bi upravičil svojo, sicer zelo skromno dolžino 70. minut. Film prepogosto pelje gledalca skozi serijo obupno razvlečenih prizorov, ki ne služijo nobenemu namenu kot zgolj raztegovanju že tako minimalističnega dogajanja in piljenju pretencioznega simbolizma, zaradi katerega je bil slovenski film dolgo časa izredno negledljiv. Kot že rečeno; Oroslan je film z dobrimi nameni, ki pa je žal preveč dolgočasen in pretenciozen, da bi ostal v trajnem spominu.