Za film Samurai Cop, ceneno imitacijo akcijskih uspešnic tipa Lethal Weapon, ste verjetno slišali vsaj enkrat, saj je pogosto omenjen med kandidati za enega najslabših filmov vseh časov. In to brez kančka dvoma drži, saj film vsebuje praktično vse elemente, ki nek film delajo slab; lesena igra, luknjasta in pogosto nesmiselna zgodba, amaterske akcijske scene, izredno cenena produkcija, obupna kamera, zanič svetloba in barvna korekcija (ne bi našteval, kolikorat v filmu barve poskočijo od popolnoma zbledelih do kričeče izstopajočih) ter povsem neživljenjski dialogi. A pri slabih filmih se rado zgodi, da so ti tako slabi, da postanejo že dobri in če nič drugega in Samurai Cop spada v to kategorijo; glavna junaka sta policista Frank in Joe (slednjega poznajo pod vzdevkom Policaj Samuraj, saj naj bi med drugim tekoče obvladal japonščino – kar sploh ne drži – in imel vse znanje borilnih veščin v malem prstu), ki stopita na prste japonski mafiji in pri tem uničita polovico mesta, nešteto avtomobilov, prekršita skoraj vse policijske protokole in Joe se zraven še zaplete v spontano romanco s sodelavko. Tisto, kar Samurai Cop rešuje pred potopom, je njegova samoironična narava, ki predstavlja vir neskončne zabave; vse že omenjene slabosti filma tako postanejo prednosti, saj se film ne jemlje resno in večkrat meji na parodijo policijskih “buddy-buddy” komedij iz 80. let, priznati pa je treba, da so nekateri poskusi humorja izredno posrečeni, njegova cenenost pa nenavadno očarljiva. In če nič drugega; Samurai Cop je izredno gledljiv film, spektakularna bedarija in kronski dokaz, da lahko iz slabega filma potegnemo veliko, če zna ta zaigrati na prave strune. Ob tem se sicer poraja vprašanje, če je smiselno poveličevati zanič film (kar je upravičen očitek), toda Samurai Cop uspe zabavati in včasih je to dovolj.