City That Never Sleeps je eden od manj znanih predstavnikov klasičnega obdobja filma noir, prav tako pa so bili mnogi kritiki neprizanesljivi do njegove bizarne strukture in vpletanja nadnaravnih elementov. Film sicer sledi zakonitostim žanra, vendar pa hkrati sklene nekaj precej neobičajnih odločitev; narator tokrat ni oseba, ampak kar samo mesto. Da, naslovno mesto, ki nikoli ne spi in bedi nad svojimi prebivalci, ujetimi v vrtinec razočaranj, neizpolnjenih sanj, lažnega upanja, korupcije, nasilja in oportunizma. In mesto, ki nikoli ne spi, nam predstavi glavnega junaka, vsega naveličanega in utrujenega policista Kellyja (Gig Young), ki je razklan med službo ženo in ljubico; prve se je naveličal, drugo bi rad zapustil in s tretjo želi pobegniti lepšemu življenju naproti. In ko sprejme mamljivo ponudbo premožnega odvetnika, da se znebi njegovega nekdanjega sodelavca, se zdi, da se mu je sreča naposled nasmehnila. A kot se v filmih noir rado zgodi, vsi popolni načrti splavajo po vodi in tekom ene podivjane noči nasilja, dvojnih iger, izsiljevanj ter strasti se je Kelly prisiljen soočiti ne zgolj z vse manj obvladljivimi situacijami okoli sebe, ampak tudi s tem, kakšna prihodnost ga čaka ob nastopu jutra. Glavna odlika filma City That Never Sleeps je ta, da ubere surov dokumentaristični slog in se s tem odpoveduje melodramatičnosti hollywoodskih noirov; s snemanjem na resničnih lokacijah, temačno panoramo mesta, ki se utaplja v megli in smeteh ter brezkompromisno obravnavo absurdnega nasilja potegne gledalca vase in v slabih 90. minutah dostavi ravno dovolj zabave in napetosti, da bo film navdušil oboževalce bolj dokumentarno naravnanih filmov noir. Seveda pa mora ob tem upoštevati, da ima zgodba veliko lukenj, da vsi liki niso dovolj razviti in da je vnašanje nadnaravnim elementov sicer drzna, vendar večinoma ne ravno premetena odločitev filmarjev. Navkljub nerodnostim pa je City That Never Sleeps čisto spodoben, majhen in prebrisan film noir, ki ima dovolj sape, da prispe do ciljne črte.